Osmi februar je padel na petek. Prikladen dan za zaposlene,
ko dela prost dan postreže za obilo ljudi z dela prostim podaljšanim vikendom.
Šli smo v prestolnico. Zjutraj poberem frendico in čakam
pred blokom, ker smetišarji rikverc vozijo, do zabojnika. Nekdo ga je
zaparkiral. Vsi vemo, da se tam ne sme parkirat, pa vendar si je nekdo drznil.
Slaba volja na obrazih. Jaz čakam v avtu, ker ne morem nikamor. Prosim, z
rokami nakažem, ali me spustijo naprej, pa gospod, ki je malo prej sestopil iz
tovornjaka v katerega nalagajo smeti, da ne bo šlo. Razlaga, da je voznik
preveč na knap prišel notri in da bomo čakali dokler voznik modrega meni
všečnega avtomobila ne pride iz bloka.
Omenjenega oziroma omenjene tako ali tako ni bilo na
spregled. Js sem se nasmejala, ker sem se odločila, da bom rade volje z
nasmehom počakala na rešitev, kot da bi že v mislih pobila vse naokoli, ker se
mi je mudilo.
Z gospodom čvekava mu razlagam v opravičilo, da najbrž
lastnik avtomobila, ki je zaparkiral zabojnik za smeti, ni vedel, da so pri
njih tako pridni in da tudi ob praznikih odvažajo smeti. Potem se zamislim, da spet opravičujem folk. Zakaj to počnem.
Sem brala v članku enega portala ravno zadnjič. Če se potegnemo za soljudi, potrebujemo potrditev sami. Bo, držalo?
Počakava z Jano ob cesti. Marko in Andreja naju pobereta in se peljemo v Ljubljano. Lep dan, vmes si nataknem sončna očala, ki jih po čudnem naključju nisem pozabila doma.
Odloži nas direkt pred galerijo in se odpelje parkirat.
Dobimo se znotraj in umetnost ali je ljuba, ali ne te v sekundi posrka vase. Na
hitro se razgledam in ujamem znak za kavarno. Greva z Jano v spodnje nadstropje
in si uzameva kavo za sabo.
Jani so všeč stopnice, na katerih lahko sediš in kofetkaš.
Se posedeva in kramljava, preden nama prijazen tip prinese naročeno kavo.
Zunaj enega skadim, Jana mi dela družbo. Kadim zunaj in
pijem kavo že zaradi filinga. Folka je za znort. Množica ljudi, različnih že,
če jih ločuješ po nasmeških na obrazih.
V Celju je tega malo, tu se čutiš vsaj nekako tako, da si
prišel malo v drug svet. Skočiva notri, slikala nisem, ker se mi vedno, ko vstopim, v kakšno galerijo zazdi, da je to prepovedano. Hvala Andreji, ki nam je kasneje vsem velikodušno postregla s spominskimi fotkami.
Se dobimo kasneje zunaj in vsi skupaj stopimo do bližnjega Preširca, Prešernova spomenika, kjer je napovedan poklon velikemu pesniku z recitalom vrha slovenskih igralcev.
Ujamemo velikega gospoda s priimkom Souček, spoštovano go. Vetrih in meni zelo ljubo gospo Sašo Pavček.
Žal se moj in posledično Janin podvig s kulturo na ta dan
konča. Ujameva frenda, ki živi v Ljubljani in se na Metelkovi zložimo v
prijetno kavarno in se na spomladanskem soncu na 8. februarja prijetno sončimo.
Pa vendar ostanemo pri kulturi, saj se kulturno izražamo,
spoštljivo vodimo pogovor, da vsaj tu pa tam vsak od nas pride do besede. Kava
je dobra, če že ne odlična in verjetno na kulturn način skuhana. Umita šalca,
takšen kafe aparat, morda lepa beseda ali dve s strani tistega, ki jo kuha, da
ta rata še za odtenek bolj okusna.
Marko nas odpelje na južno v Hood Burger. Za to izkušnjo sem
mu hvaležna, zelo, saj sem še danes navdušena, kako dobro je lahko meso tudi v
fast food varianti. Seveda sekam, kot ponavadi po svoje v izboru ostalih. Vzamejo
vege varianto, eni ustaljeno, drugi morda kot posledica novic iz Poljske,
tretjim paše sprememba. Moje meso je top … nobenih sledi o tumorjih iz
poljskega mesa.
Sama sem izbrala mango, ki je zgledal božansko in bil za okusit tudi kot mango, druga kepca mojega sladoleda pa je bila iz acai jagod z jogurtom. Jogurt je moj top izbor. Ko sem še jedla oreščke, je lešnikov sladoled bil bomba. Za vsako, ko sem segla po sladoledu, je bil moj top izbor.
Po sprehodu ob Ljubljanici, s sladoledom v rokah na 8. februarja, na praznik, na božansko lep dan me je zamikalo, da bi se popeljala po Ljubljanici z ladjico in bi morda vsaj od bliže skušala skočt v njeno notranjost in občutit Urškine trenutke, opisane v Prešernovem Povodnem možu.
Jana je rekla, da ne, da ne greva … očitno je začutila mojo
namero, ki sem jo malo humorno, ves čas premlevala v glavi.
Kako pa ste vi doživljali praznični petek?
Prijeten teden vsem.
Urška
Komentarji
Objavite komentar