Že ob trejlerju me je streslo. Obožujem ta občutek, da me je
strah. Obraz sem si pokrila z rokami in zamižala, da bi videla čim manj.Vznemirjenje se je nadaljevalo ob ogledu filma. Plus pet, da
se je predvajal v Metropolu, v mojem najljubšem kinu v mestu.Na filmu zgolj on, telefon in mimogrede kakšen »statist«, ki
ga je kamera ujela naključno ali načrtno zgolj s stavkom ali dvema. V filmu
vidiš vse, čeprav fizično ne prikažejo ničesar. Igralcev pa je vseeno ogromno. V glavi sem videla obris belega kombija. Žensko, ki jo je v
filmu označil prekrasen naglas in sem si po njegovih sledeh orisala v glavi
šlank, simpa, sexy bjondo na visokih štiklih.Šarmanten glas gospoda skrivnostnega, v njega sem se
zatreskala, takoj, ko sem ugotovila, da ni brutalnež, ki je s to označbo startal
v filmu.
Zvezdi filma sta On in njegov telefon. Mislim, da je glavni
igralec s tem filmom imel možnost fantastično prikazat igralske sposobnosti in
je to možnost noro dobro izkoristil. Skandinavci me niso razočarali še nikoli.
Njihovi filmi so za publiko, ki jih predvidljive holywoodske situacije s platna
počasi že malo dolgočasijo.Privlačna igra fantastičnega Jacoba Cedergrena, njegova obrazna mimika, napetost, s katero nas drži v šahu še bolj kot vsa, na drugi strani žice ustvarjena situacija policijskega pregona.
112 je lep primerek psihološkega trilerja, ko si do konca filma pogrizeš vse nohte. Živčna vojna, ki se ti dogaja v glavi, je krasna posledica domišljije in pa zmožnosti predvidevanja, ki ga premoremo mi sami.
Krasno nevrotično stanje. Film, kjer te preplavi fantastičen občutek, ko v bistvu ugotoviš point ali razvozlaš zanko, ki je bila spletena že na začetku, ko si začel film gledat.
Nor moment, ko občutiš naklonjenost glavnega igralca, gospodični, ki jo rešuje po telefonu in vrhunski moment, ko le ta v naslednjem trenutku ali dveh spozna, skupaj z nami kruto resnico in ves point celega filma.
Prijeten ogled
Urška
Gledljiv, srhljiv, vsekakor vreden ogleda.
Komentarji
Objavite komentar