Vikend je ostal v pretekliku, spomini na preplesano soboto in nedeljo pa so zasidrani v sedanjiku.
Celjska družabna scena je ta vikend živela. Odlično izpeljana ideja za oživitev diskoteke naše mladosti. Casablanca 1988 reunion Disco 80s.
Organizatorjem poklon, celjski že odrasli mulariji pa aplavz, da je (smo) prišli.
Hvala moji prijateljici Nini, ki je spet poskrbela za vse detajle moje sobotne zabave. (Da sem sploh šla, družbo, voljo, modne dodatke)
Vstop v klub nas je posrkal v osemdeseta. Vizualno in mentalno. On fenomenalen občutek, ko si na sobotno noč v središču doganja a te nihče ne daje v prvi plan, ker te že tako ali tako od nekdaj vsi poznajo. Družba ljudi, ki jih poznaš že od ever.....muziko ti suče tvoj najljubši bratranec :-D.
Počutiš se sproščeno, občutek je, da si doma.
Odideš na vrhuncu zabave, ker so te tako doma od nekdaj učili. Domov je treba it, ko je še fajn. Z mislimi, da sem plesala, dejansko plesala, kot pred leti, ko sem to še hudo dobro znala.
In kot mi je Vesna Milek enkrat zapisala: "Nostalgija je beseda,ki ima največ različnih vonjev..."In tako lepo je biti včasih nostalgičen, " po tistem-včasih" , da znaš toliko bolj začutit ta trenutek, zdaj. "
Nedeljski izlet z busekom v Zagreb. Do Arene v Zagebu. Koncert Iglesiasa, sina oboževanega Julia. Cuker od očeta. Lepota latinskega šarma. Ljubezen celotne dvorane ponorelih najstnic po letih in srcu. Sem vesela, ker tokrat nisem pričakovala koncerta temveč druženje, ples, zabavo, smeh, dretje (to obožujem počet na koncertih =)), ker bi bila razočarana....če bi moji ljubljeni akterji RW, George Michael ali Jared Leto iz 30 Second To Mars...... naredili tak koncert, kot včeraj Iglesias ta mali, bi jokala, bi se zjokala od žalosti.
Načeloma srčen koncert.....luštn peb, ki mi je delovalo, da v živo ne zna pet, zna pa migat, o ja.
Moje navdušenje po njegovem outluku v tisti beli majci se je stopnjevalo.
Grem vn...lulat po tistem edinem tisti večer pirčku in zamudim...baje kratko verzijo Happy Birthday songa v počastitev njegovega rojstnega dne. Fuck. Če bi moj oboževani lepotec praznoval rojstni dan...mu na koncertu celo noč pojem Happy Birthday.
Pa cmon...menda ja znamo bolje.
Iz horde ponorelih najstnic Enrique izbere simpatičnega fanta, ki zelo dobro izkoristi svojih pet minut slave na odru. Pohvalno.
Grem se shladit....s prijateljico vzameva torto...in zamudiva nama na bližnjem odru perform Hero.
Počakava skoraj do konca in zaslišim Bailando. Zmeša se mi. Edini dejanski komad, ki ga do obisti poznam. Plešem, uživam, se derem, sem v svojem svetu.
In potem reče ( in pokvari tist srčen vtis ) Doviđenja in gre. Brez poklona, pozdrava, poljubčka publiki, vrnitve na oder s še kakšnim songom. Nič. Dvorana obnemi in čaka. Luči se prižgejo. Nič. Kot bi nekdo pritisnil na pavzo in ne stisnil več playa.
Se spomnim pred leti koncerta znamenitega, spoštovanega gospoda Leonarda Cohena v areni v Puli. Ni hotu z odra, on je kr pel, se poklonil publiki in spet zapel in se nam spet zahvalil in spet pel. Stara šola....Iglesias je očitno še premalinast, da bi znal. Bolje rečeno mu verjetno ni treba.
Komentarji
Objavite komentar