Sediva v sobi. Na sredi prostora za mizo. Na kavču ležita pasji lepotici Mia in Gea. Ovčarka in Labradorka. Pod stolom kjer sedi Slavica, na preži čaka 'zverina' Miša, kraljevske pasme, bele barve in opazuje vsak moj gib in voha po prostoru, kaj naklepam.
Čez čas se umiri in čeprav mi ne zaupa, mi spusti toliko blizu, da se lahko vstanem in mimo nje v miru oddidem na wc.
Sediva, s Slavico. Joj tako rada bi rekla, da prižgem diktafon...a je zgolj gumb na mojem Huaweičku s tipko, na kateri piše...snemalnik zvoka.
Hvala bogu, da sem se spravla v red in ne zapisujem besed, ki mi jih pripoveduje sogovornik. To sem hvalabogu že zdavnaj opustila in raje uživam v pogovoru in si ga za lažje memoriranje še posnamem...čeprav sem moram povedat kar ponosna na svoj spomin.
Pa začneva s tem, da je potovala v Džedo. Ne prvič. Bilo je pa sigurno prvič tako zelo razburljivo.
Džeda (Jiddah ali Jaddah) je mesto v pokrajini Tihama, ozkem obalnem pasu ob Rdečem morju in največje urbano središče v Saudovi Arabiji.
Za vstop v Saudovo Arabijo rabiš vizo. Na strani ministrstva za zunanje zadeve piše naslednje: Obstajajo določeni varnostni zadržki. Odsvetujemo vsa potovanja, ki niso nujna, svetujemo dodatno previdnost in dodatno preverjanje in pridobitev podatkov iz drugih virov.
Mene že ob tem odstavku strese. V Džedo ne poteka potovanje na enak način, kot bi se odpravili na let v eno uzmed letoviških mest ob morju blizu nas oziroma vsaj v Evropi. Čeprav pričakujemo morebitne težave je vseeno šok, ko se te dejansko res zgodijo.
Torej, naše gospodične so letele, kot že večkrat, tudi do Džede, poprej. Pot je bila mirna, najmlajša deklica je kljub joku dojenčkastih sopotnic, ki so vreščale, zaspala. Miren let, brez zapletov, v glavah je mami in hčeri le odzvanjala želja, da bi kmalu pristali in se na kamot odpravili vsi skupaj spat.
Pristanek letala na pristajalno stezo. Vse b.p. Izkrcanje super. Le izročitev dokumentov in pregled vize pred vstopom v državo. Stop. Viza ni veljavna, so povedali Slavici.
Večkrat pregledana zadeva, večkrat prečekirana viza, ki bi morala trajat in veljat za večkraten vstop v državo. Ni šlo. Ni bilo prav. Viza s strani odgovornih ni šla skozi postopek, Slavica pa sama ni znala ponovno na letališču preverit, arabske črke so ji onemogočale prav to.
Pokazal ji je levo. Možakar je z roko zamahnil naj gre, naj se odstrani v prostor, kjer ljudi zadržijo. Tiste ljudi, ki so ilegalno prišli v državo. Šit. Grozljivka zame, kot za poslušalko, kar strese me, ko se odločim poslušat dalje.
Ne ve kaj dobrega je storila, da so ji dovolili usest se na zofo. Na kavč podoben enosedu. Zraven avtomata za vodo, ki je imel lonček za pit, za večkratno uporabo različnih ljudi. Zraven na desno so jim nosili v celico hrano. Paket namenjen zaprti skupini. Delili so si prejeto, saj številčno ni bilo zadosti za vse.
Cenila je trenutek, da je kljub odvzeti prostosti, lahko preživljala čas na odprtem. Čakala je kaj se bo zgodilo. Hčera je z malčico že prišla na drugo stran, kjer jo je čakal mož. Ne predstavljam si trenutkov, ko je morala pustit mamo v 'rokah' arabskih, nam neznanih obrazov.
Takoj, ko je bilo dovoljeno sta 'priletela' nazaj in pričela dokazovat, nenačrtno kršen postopek vstopa v državo. Karto so uredili. Tisto karto za na avion, ki bo ponesel Slavico nazaj domov.
V glavi so se ji vrtele zgodbe. Čeprav bi z nakazilom penzije na njen račun lahko rešila zagato s karto in si pokrila vsaj del 'vstopnice' za vrnitev v Slovenijo, ves del ne bi zadoščal za celotno pokritost letalske vozovnice.
V mislih se je zahvaljevala njemu, ki je uredil zadevo. Sem jo vprašala, kaj bi bilo z njo v primeru, da si karte od njenih nihče ne bi mogel privoščit, pa je pripovedovala dalje, da bi jo izgnali iz države. Medtem bi čakala, da bi njena domovina uredila za vstop nazaj v Slovenijo (kritje vozovnice, bi bilo na stroške države v katero bi se vrnila) V Jeddah pa ne bi imela vstopa nikoli več.
Če sama pomislim, me odvrne že misel, da bi se navkljub temu, da me čaka v tisti daljni deželi, Savdski Arabiji moja družina, kdaj vrnila tja.
Slavica je močna in čeprav ne kljub rosni mladosti ima sedaj, ko tole pišem, že ponovno urejeno vizo za prihod v državo. Letela bo brez strahu. S prepričanjem, da se na en dva tri vrne v objem svojih ljubljenih.
Med čakanjem za odobritev izstopa v državo je Slavica opazovala gospoda, ki ni imel milosti do nikogar. Nobenega izmed prijetih prekrškarjev ni upošteval. Gospod, ki je prosil, da bi preko njihovega telefona vstopil v kontakt s človekov v Savvdski Arabiji, da bi jamčil zanj, je naletel na gluha ušesa.
Slavica ne ve kaj jo je rešilo. Takoj, ko so jo 'zahaklali' se je odločila za prijazen odziv. Ni komplicirala, ne pametovala. Ves čas je poudarjala kako ima rada Džedo, kako je pri njih preživela z družino več kot pol leta in kako je ustvarjala 'svet' svoji komaj rojeni vnukinji.
Rada ima Savdijce, je poudarjala ves čas in si s tem pridobila naklonjenost bradatega možakarja, ki se je gor in dol sprehajal pred celicami, kjer so bili zaprti prekrškarji.
Njej je prinesel sendvič in nekaj za popit. Bil je prijazen z njo in ona kljub svoji, kot sama pravi, ne fajn Angleščini se je zmenila z njim v jeziku, ki je bil njemu tudi skorajda popolnoma tuj.
Slavica pripoveduje kako so ljudje pristali v kehi ob kateri je sedela, z ljudmi, ki so prileteli v Saudiko na povabilo delodajalca, da pridejo k njemu delat. Z vsemi papirji a kljub dopovedovanju ni pomagalo. Vse so zaprl takoj. Na papirjih nekaj ni veljalo, kaj ni veljalo, Slavica ne zna povedat.
Pri njih pač gledajo, po pripovedovanju Slavice, da bodo čim več ekspatov vrgli ven in jih ne sprejeli noter.
Delodajalec je prišel po svoje ljudi v zapor, po pripovedovanju sklepam, da so ga poslušali ampak ali je kdaj svoje ljudi dobil dejansko ali ne, pa tudi Slavica ne ve.
Moja sogovornica mi razlaga o arabskih ljudeh, ki so pazili na zapornike na letališču. To te gledajo. Njihovi obrazi so brez čustev.
Naša Slavi pravi, da je kljub vsemu igrala na igro čustev, da je verjela, da se za temi mrkimi obrazi skriva nekdo, ki vseeno goji neko empatijo do sočloveka.
Poreče, da je poudarjala kako ji je Saudska Arabija všeč, da je gospodu mrkega obraza razlagala, da želi pridet nazaj in tukaj preživljat dneve, mesece s svojo družino.
Vse se je začelo tudi malce na lepše razvijat, ko so videli, da bodo vsi skupaj vse sami uredili. Finančna pokritost karte za nazaj v Slovenijo, da ne bodo meli Arabci stroške z našo Slovenko, to je pomenilo velik plus v premikanju Slavičine zgodbe v smeri na dobro.
Pravi, da je bila na odprtem oddelku z luksuznimi dodatki, kot sta bila sendvič in gazirana pijača ter zmožnost prostega premikanja proti stranišču in pravi, da so ji takrat očitno zaupali, da se bo vrnila nazaj v prostor za priprtje. Vse se je pomikalo na bolje, čeprav je na začetku zgledalo zelo slabo.
Prišel je glavni šef, pripeljal je policaja s sabo, kateri je v rokah nosil potni list priprte Slovenke. V Saudiju dela eno delo vsaj šest ljudi, ta pasuš so pa nesli trije, en vojakec, ta glavni šef, ki je znal Angleško in policaj.
Šef ji je povedal, da je vse vredu, vse clear in da bodo oni poskrbeli, da bo viza čim prej rešena in da bo vse sam preveril, da bo let nazaj potekal nemoteno.
Peljali so jo skozi prostore, kjer se pomikajo lahko samo uradne osebe. Slavica je hodila še vedno brez potnega lista, samo s prtljago in z abajo. Tisti šef, ki je govoril jezik v katerem sta se lahko sporazumevala, je Slavico opominjal naj ga pokliče, ko bo prispela na domača tla in ga obvesti, da je z njo vse vredu.
Oddali so jo tistemu, ki je nesel potni list. Pripoveduje mi, da nikoli ne bom doživela, da bi mi Arabec ponudil roko. Savdijec se z Evropejcem ne bo rokoval zato, ker si mi z roko brišemo rit oni si jo pa umivajo in se jim to gabi. Da bi se pa rokoval z žensko, si pa verjetno raje, da svojo moškost odsekat.
S Slavico sta se rokovala oba. Od vznemirjenja ju je pobožala po licih in jima dejala, da se zaveda kakšno odgovorno delo, kot policaja, opravljata. Ves čas pogovora pa je poudarja, da ne glede na to, kako slabo ji je kazalo, da so bili zelo korektni. Jutranji šok ob priprtju, je nadvladala 'ljubezen' do Savdijcev.
Ko sva se še enkrat dotaknili teme o rokovanju, mi je v nasmehu dejala, da se Arabci, kljub temu, da se s tujci ne rokujejo (to počno zgolj Arabci med sabo), se seveda tudi Arabci, moški ob srečanjih zmeraj poljubijo. Na prvi pogled bi človek zavonjal meko za geje, pa seveda ni tako...zgolj običaj, ki ga imajo (bliže nas) mislim, da tudi Bosanci, ki se ob srečanju trešjo po rami in ne vem, zdi se mi, da se tudi kušnejo na lice.
Pravi, da je Alah strogo prepovedal gejevstvo in da takšno atmosfero ustvarja zgolj domačnost Arabcev.
Slavici so prinesli potni list in jo odpeljali do avtobusa, ki jo bo popeljal, do letala. Tam je ugotovila, da nima letalske karte. Vsa naložena se odpravi dol z busa nazaj do prostora, kjer so jo odslovili. pravi, da so jo potolažili, da je nihče ni pričakal in jo nagnal s puško (nošnja le te je tam čisto nekaj normalnega)
Je rekel, da ma pripet koponček zadaj v potnem listu.
Se je vrnila nazaj na avtobus in tam našla sopotnika, kjer mu je pripovedovala o bivši Jugoslaviji. Tita poznajo vsi. Med pogovorom mi kaže slike iz Abu Dabija, kjer je imela prvi postanek na poti v Slovenijo.
Pravi, da je želela le Gin Tonic za osvežitev. Vse kar je dobila je bil Heineken in si je za ziher privoščila dva.
Letela je do Benetk. Zeblo jo je. Pri sedemitridesetih stopinjah je bila oblečena v abajo.
Njeni operirani koleni ji nista bili hvaležni za dolgo sedenje in stanje na mestu.
Od četrtka do sobote je potovala v istih oblačilih in še v življenju ni tako zaudarjala, tudi sama sebi.
Ob pristanku na letališče ji je zazvonil telefon. Prepričana, da sta v skrbeh zet in hči, če je pravočasno prispela se oglasi na telefon. Bil je policaj, kateremu je v Saudiki dala telefonsko številko za emergency call.
Po tem pogovoru mi je že zletelo ven kdo ga je točno rabil, Slavi ali policaj iz Saudske Arabije.
Slavisa kot jo je nagovoril se mu je zahvalila za vso prijaznost in za neustvarjanje dodatnih nevšečnosti ob že tako nervozni situaciji na za Slavico tujih tleh.
Zdaj je doma. Zdaj pijeva tisti Muškat s črno nalepko in nazdravljava srečnemu koncu. Pa jo povprašam, če ima se še voljo sploh vrnit tja. V deželo zakritih žensk in mrkih, čustev skrivajočih moških.
Danes, ko to pišem že ima urejeno vizo in kmalu leti.
Na srečen pristanek in varen sestop na tuja tla nagneva še en kozarček. Objamem jo. Rada jo mam od nekdaj...od takrat, ko mi je iz domače volne pletla siv pulover, katerega smo imela le posebna dekleta v našem razredu.
Pri njih smo bili otroci zmeraj dobrodošli in so še vedno. Tudi tisti, ki smo že zdavnaj odrasli.
Slavica Draga....SREČNO.
Lep teden vsem
TaFajnaUrška
Ne ve kaj dobrega je storila, da so ji dovolili usest se na zofo. Na kavč podoben enosedu. Zraven avtomata za vodo, ki je imel lonček za pit, za večkratno uporabo različnih ljudi. Zraven na desno so jim nosili v celico hrano. Paket namenjen zaprti skupini. Delili so si prejeto, saj številčno ni bilo zadosti za vse.
Cenila je trenutek, da je kljub odvzeti prostosti, lahko preživljala čas na odprtem. Čakala je kaj se bo zgodilo. Hčera je z malčico že prišla na drugo stran, kjer jo je čakal mož. Ne predstavljam si trenutkov, ko je morala pustit mamo v 'rokah' arabskih, nam neznanih obrazov.
Takoj, ko je bilo dovoljeno sta 'priletela' nazaj in pričela dokazovat, nenačrtno kršen postopek vstopa v državo. Karto so uredili. Tisto karto za na avion, ki bo ponesel Slavico nazaj domov.
V glavi so se ji vrtele zgodbe. Čeprav bi z nakazilom penzije na njen račun lahko rešila zagato s karto in si pokrila vsaj del 'vstopnice' za vrnitev v Slovenijo, ves del ne bi zadoščal za celotno pokritost letalske vozovnice.
V mislih se je zahvaljevala njemu, ki je uredil zadevo. Sem jo vprašala, kaj bi bilo z njo v primeru, da si karte od njenih nihče ne bi mogel privoščit, pa je pripovedovala dalje, da bi jo izgnali iz države. Medtem bi čakala, da bi njena domovina uredila za vstop nazaj v Slovenijo (kritje vozovnice, bi bilo na stroške države v katero bi se vrnila) V Jeddah pa ne bi imela vstopa nikoli več.
Če sama pomislim, me odvrne že misel, da bi se navkljub temu, da me čaka v tisti daljni deželi, Savdski Arabiji moja družina, kdaj vrnila tja.
Slavica je močna in čeprav ne kljub rosni mladosti ima sedaj, ko tole pišem, že ponovno urejeno vizo za prihod v državo. Letela bo brez strahu. S prepričanjem, da se na en dva tri vrne v objem svojih ljubljenih.
Med čakanjem za odobritev izstopa v državo je Slavica opazovala gospoda, ki ni imel milosti do nikogar. Nobenega izmed prijetih prekrškarjev ni upošteval. Gospod, ki je prosil, da bi preko njihovega telefona vstopil v kontakt s človekov v Savvdski Arabiji, da bi jamčil zanj, je naletel na gluha ušesa.
Slavica ne ve kaj jo je rešilo. Takoj, ko so jo 'zahaklali' se je odločila za prijazen odziv. Ni komplicirala, ne pametovala. Ves čas je poudarjala kako ima rada Džedo, kako je pri njih preživela z družino več kot pol leta in kako je ustvarjala 'svet' svoji komaj rojeni vnukinji.
Rada ima Savdijce, je poudarjala ves čas in si s tem pridobila naklonjenost bradatega možakarja, ki se je gor in dol sprehajal pred celicami, kjer so bili zaprti prekrškarji.
Njej je prinesel sendvič in nekaj za popit. Bil je prijazen z njo in ona kljub svoji, kot sama pravi, ne fajn Angleščini se je zmenila z njim v jeziku, ki je bil njemu tudi skorajda popolnoma tuj.
Slavica pripoveduje kako so ljudje pristali v kehi ob kateri je sedela, z ljudmi, ki so prileteli v Saudiko na povabilo delodajalca, da pridejo k njemu delat. Z vsemi papirji a kljub dopovedovanju ni pomagalo. Vse so zaprl takoj. Na papirjih nekaj ni veljalo, kaj ni veljalo, Slavica ne zna povedat.
Pri njih pač gledajo, po pripovedovanju Slavice, da bodo čim več ekspatov vrgli ven in jih ne sprejeli noter.
Delodajalec je prišel po svoje ljudi v zapor, po pripovedovanju sklepam, da so ga poslušali ampak ali je kdaj svoje ljudi dobil dejansko ali ne, pa tudi Slavica ne ve.
Moja sogovornica mi razlaga o arabskih ljudeh, ki so pazili na zapornike na letališču. To te gledajo. Njihovi obrazi so brez čustev.
Naša Slavi pravi, da je kljub vsemu igrala na igro čustev, da je verjela, da se za temi mrkimi obrazi skriva nekdo, ki vseeno goji neko empatijo do sočloveka.
Poreče, da je poudarjala kako ji je Saudska Arabija všeč, da je gospodu mrkega obraza razlagala, da želi pridet nazaj in tukaj preživljat dneve, mesece s svojo družino.
Vse se je začelo tudi malce na lepše razvijat, ko so videli, da bodo vsi skupaj vse sami uredili. Finančna pokritost karte za nazaj v Slovenijo, da ne bodo meli Arabci stroške z našo Slovenko, to je pomenilo velik plus v premikanju Slavičine zgodbe v smeri na dobro.
Pravi, da je bila na odprtem oddelku z luksuznimi dodatki, kot sta bila sendvič in gazirana pijača ter zmožnost prostega premikanja proti stranišču in pravi, da so ji takrat očitno zaupali, da se bo vrnila nazaj v prostor za priprtje. Vse se je pomikalo na bolje, čeprav je na začetku zgledalo zelo slabo.
Prišel je glavni šef, pripeljal je policaja s sabo, kateri je v rokah nosil potni list priprte Slovenke. V Saudiju dela eno delo vsaj šest ljudi, ta pasuš so pa nesli trije, en vojakec, ta glavni šef, ki je znal Angleško in policaj.
Šef ji je povedal, da je vse vredu, vse clear in da bodo oni poskrbeli, da bo viza čim prej rešena in da bo vse sam preveril, da bo let nazaj potekal nemoteno.
Peljali so jo skozi prostore, kjer se pomikajo lahko samo uradne osebe. Slavica je hodila še vedno brez potnega lista, samo s prtljago in z abajo. Tisti šef, ki je govoril jezik v katerem sta se lahko sporazumevala, je Slavico opominjal naj ga pokliče, ko bo prispela na domača tla in ga obvesti, da je z njo vse vredu.
Oddali so jo tistemu, ki je nesel potni list. Pripoveduje mi, da nikoli ne bom doživela, da bi mi Arabec ponudil roko. Savdijec se z Evropejcem ne bo rokoval zato, ker si mi z roko brišemo rit oni si jo pa umivajo in se jim to gabi. Da bi se pa rokoval z žensko, si pa verjetno raje, da svojo moškost odsekat.
S Slavico sta se rokovala oba. Od vznemirjenja ju je pobožala po licih in jima dejala, da se zaveda kakšno odgovorno delo, kot policaja, opravljata. Ves čas pogovora pa je poudarja, da ne glede na to, kako slabo ji je kazalo, da so bili zelo korektni. Jutranji šok ob priprtju, je nadvladala 'ljubezen' do Savdijcev.
Ko sva se še enkrat dotaknili teme o rokovanju, mi je v nasmehu dejala, da se Arabci, kljub temu, da se s tujci ne rokujejo (to počno zgolj Arabci med sabo), se seveda tudi Arabci, moški ob srečanjih zmeraj poljubijo. Na prvi pogled bi človek zavonjal meko za geje, pa seveda ni tako...zgolj običaj, ki ga imajo (bliže nas) mislim, da tudi Bosanci, ki se ob srečanju trešjo po rami in ne vem, zdi se mi, da se tudi kušnejo na lice.
Pravi, da je Alah strogo prepovedal gejevstvo in da takšno atmosfero ustvarja zgolj domačnost Arabcev.
Slavici so prinesli potni list in jo odpeljali do avtobusa, ki jo bo popeljal, do letala. Tam je ugotovila, da nima letalske karte. Vsa naložena se odpravi dol z busa nazaj do prostora, kjer so jo odslovili. pravi, da so jo potolažili, da je nihče ni pričakal in jo nagnal s puško (nošnja le te je tam čisto nekaj normalnega)
Je rekel, da ma pripet koponček zadaj v potnem listu.
Se je vrnila nazaj na avtobus in tam našla sopotnika, kjer mu je pripovedovala o bivši Jugoslaviji. Tita poznajo vsi. Med pogovorom mi kaže slike iz Abu Dabija, kjer je imela prvi postanek na poti v Slovenijo.
Pravi, da je želela le Gin Tonic za osvežitev. Vse kar je dobila je bil Heineken in si je za ziher privoščila dva.
Letela je do Benetk. Zeblo jo je. Pri sedemitridesetih stopinjah je bila oblečena v abajo.
Njeni operirani koleni ji nista bili hvaležni za dolgo sedenje in stanje na mestu.
Od četrtka do sobote je potovala v istih oblačilih in še v življenju ni tako zaudarjala, tudi sama sebi.
Ob pristanku na letališče ji je zazvonil telefon. Prepričana, da sta v skrbeh zet in hči, če je pravočasno prispela se oglasi na telefon. Bil je policaj, kateremu je v Saudiki dala telefonsko številko za emergency call.
Po tem pogovoru mi je že zletelo ven kdo ga je točno rabil, Slavi ali policaj iz Saudske Arabije.
Slavisa kot jo je nagovoril se mu je zahvalila za vso prijaznost in za neustvarjanje dodatnih nevšečnosti ob že tako nervozni situaciji na za Slavico tujih tleh.
Zdaj je doma. Zdaj pijeva tisti Muškat s črno nalepko in nazdravljava srečnemu koncu. Pa jo povprašam, če ima se še voljo sploh vrnit tja. V deželo zakritih žensk in mrkih, čustev skrivajočih moških.
Danes, ko to pišem že ima urejeno vizo in kmalu leti.
Na srečen pristanek in varen sestop na tuja tla nagneva še en kozarček. Objamem jo. Rada jo mam od nekdaj...od takrat, ko mi je iz domače volne pletla siv pulover, katerega smo imela le posebna dekleta v našem razredu.
Pri njih smo bili otroci zmeraj dobrodošli in so še vedno. Tudi tisti, ki smo že zdavnaj odrasli.
Slavica Draga....SREČNO.
Lep teden vsem
TaFajnaUrška
Komentarji
Objavite komentar