Najlažje je rečt: njej je čist simpl. Ona se je že rodila srečna.
Pazi. Tudi srečen se zna naučit bit.
Zgodba se je začela pred leti. Ostala sem brez službe...dejansko po eni strani srečna, ker sem imela izgovor zakaj sem žalostna, vsak dan objokana, nesrečna in zoprna.
Grda do sebe in do ostalih, depresivna (čeprav uradne diagnoze nisem dobila nikoli) Takrat sem bla s svojo srečo na podnu...sreče ni blo....želela sem si a nisem vedela kaj.
Zanimivo je, da sem res hvaležna za vsak trenutek tiste psihične bede, ki je trajala recimo kako leto.
Verjetno za to niso hvaležni tisti, ki so bili takrat ob meni...čeprav jih je bilo zelo malo katere sem *obremenjevala* s tem.
Bili so trije. Še zdaj se jih spomnim, še zdaj jih imam rada in še zdaj sem jim hvaležna, da so mi pomagali vsak po svoje.
A verjemte...če vas kdaj sesuje si boste pomagali edino sami.... s trenutki odločitve, da imate dost....al pa z odločitvijo, da rabite pomoč in se jo odločite sprejet.
Mene je postavila na noge odločitev, da želim živet. Ne želim preživetega časa temveč doživete trenutke....kot mi je uspevalo prej...preden me je sesulo in gre...ampak vsak dan znovaa se učiš bit srečen...nikoli učenje ne reče, da je zadosti.
Iz glave si izbijte stavek. "Dobro se z dobrim vrača...pri meni že traja to leta pa se ne vrne nič".
Če smo dobri smo dobri....v trenutku, ko pričakujemo nekaj v zameno postanemo slabi.
Ne vrne se nič nikoli. Samo privlačimo ljudi kot smo sami in privlačimo trenutke, ki si želijo bit z nami.
Srecno do prihodnjič!
/se beremo v petek/
TaFajnaUrška
Pazi. Tudi srečen se zna naučit bit.
Zgodba se je začela pred leti. Ostala sem brez službe...dejansko po eni strani srečna, ker sem imela izgovor zakaj sem žalostna, vsak dan objokana, nesrečna in zoprna.
Grda do sebe in do ostalih, depresivna (čeprav uradne diagnoze nisem dobila nikoli) Takrat sem bla s svojo srečo na podnu...sreče ni blo....želela sem si a nisem vedela kaj.
Zanimivo je, da sem res hvaležna za vsak trenutek tiste psihične bede, ki je trajala recimo kako leto.
Verjetno za to niso hvaležni tisti, ki so bili takrat ob meni...čeprav jih je bilo zelo malo katere sem *obremenjevala* s tem.
Bili so trije. Še zdaj se jih spomnim, še zdaj jih imam rada in še zdaj sem jim hvaležna, da so mi pomagali vsak po svoje.
A verjemte...če vas kdaj sesuje si boste pomagali edino sami.... s trenutki odločitve, da imate dost....al pa z odločitvijo, da rabite pomoč in se jo odločite sprejet.
Mene je postavila na noge odločitev, da želim živet. Ne želim preživetega časa temveč doživete trenutke....kot mi je uspevalo prej...preden me je sesulo in gre...ampak vsak dan znovaa se učiš bit srečen...nikoli učenje ne reče, da je zadosti.
Iz glave si izbijte stavek. "Dobro se z dobrim vrača...pri meni že traja to leta pa se ne vrne nič".
Če smo dobri smo dobri....v trenutku, ko pričakujemo nekaj v zameno postanemo slabi.
Ne vrne se nič nikoli. Samo privlačimo ljudi kot smo sami in privlačimo trenutke, ki si želijo bit z nami.
Srecno do prihodnjič!
/se beremo v petek/
TaFajnaUrška
Komentarji
Objavite komentar