V petek sem presegla svoj 'vzpon' čez Petriček. Moja mlajša podedovana sestrica, prijateljica od nekdaj, moja eksplozija energije, me je povabila na čudovito petkovo dopoldne na vzpon na Goro Oljko.
V bistvu sem bila trdno prepričana in odločena, da pridem na vrh a v kolikem času mi bo to uspelo pač ni vedela nobena od naju. Šli sva za vsak slučaj pravočasno, da ne bi zamudila popoldanskega šihta. =)
Gor sva priskakljali nekje v uri in še nekaj kolikor se spomnim, realno verjetno v dveh urah in še malo manj. =)
Nisem umrla, izdahnila, dobila sem malo bolj zdravo barvo in še prijetnejši izraz na obrazu.
Na vrh sem prišla nasmejana, prav tako tudi moja družba, ki me je sigurno na njeno žalost morala čakat na vsakem vogalu. =)
Prilezli sva gor, sonce je žgalo, na vrhu naju je pričakal prijazen gostilničar v hribovski koči.
Petra, ki je celo pot 'sanjala' o skutinih štrukljih, me je z idejo okužila in ob ponudbi sicer meni najljubšega malinovega zavitka, sem zavihnila nos.
Gledala sem jo kako z užitkom je. Kaj rabimo v življenju. Da se družimo, kam gremo, smo seveda zdravi ter, da kaj dobrega spijemo in kaj takšnega tudi pojemo.
Vročina naju je odgnala predčasno. Sicer sva v miru pojedli in se posladkali z res izvrstno pripravljeno domačo poslastico.
Čaj je bil na roke nabran in žemljice za ob kavi ravnokar spečene.
Razvajanje kot se temu reče.
Zavili sva v cerkev, kje naj bi se malo ohladili. Prižgali sva svečko, da je bila z nama, ona, ki naju druži in ki jo imava obe tako neizmerno radi.
Ob odhodu iz cerkve naju je ostavila gospa. Dala nama je ključe in naju poslala pod zemljo gledat svetišče. Začaral naju je strop, ki je 'uvožen' iz jame Pekel.
Na poti nazaj v dolino sva se izgubili. A z ljudmi, ki jih imaš rad se ne izgubiš nikoli, nekdo ti, da le možnost, da še malo več časa preživiš z njimi.
Notranjost cerkve. Prižgana svečka. Zate, ker te imamo še zmeraj neskončno radi.
Vse fotke: Petra Čelik
<3
OdgovoriIzbrišiHvala Darling, ker bereš. Objem
OdgovoriIzbrišiHvala Darling, ker bereš. Objem
OdgovoriIzbriši