Tako malo je potrebno, da ljudi zmotiviramo, pa tako malo ljudi zna zaposlene, prijatelje, znance, sorejence, otroke, starše dejansko motivirat.
Ste kdaj pomislili, kaj vam da največjo, najmočnejšo voljo do življenja. Se kdaj zazrete vase in pomislite kdaj in kako ste koga pohvalili. Že leta to redno prakticiram in rezultati so fenomenalni. Če pri človeku iščeš in izpostavljaš dobre stvari, bo te okrepil, podkrepil in iz majhnih skorajda neopaznih dobrih lastnostih bo zrastlo nekaj več. Se mi zdi, da smo pri nas v Sloveniji navajeni, da se išče napake, da se z nadvlado nad sočlovekom poveličuje samega sebe.
V službi z drobno motivacijo, kot je lepa beseda, ko nadrejen pohvali lastnost podrejenega mu s tem prikaže, da je za nekaj dobro usposobljen se mu s tem okrepi samozavest in ker ga ni strah počet nečesa bo v tem dober in ker bo v tem užival bo spotoma opazil še kakšno stvar, ki jo obvlada oziroma do sedaj ni vedel, da jo zna.
Si predstavljate, da vsakodnevno hodite v službo in za vsako dobite brco v rit takoj, ko nekaj kiksnete mimo. Nihče se ne ozira, da pa ste pred tem naredili nekaj dobrega. Vse se osredotoči na vašo 'polomijo' ne izrazi se nič, ker zgubite voljo, za vsako stvar ste grajani, tisto kar pa vam uspe narediti super pa nihče ne opazi.
Kdor dela ta greši. Ponavadi so najbolj popolni tisti, ki nič ne delajo (nimajo možnosti kiksnat)
Vsem se zdi čudno, da ste tako nezadovoljni, saj vam ja vendar dajejo plačo. =)
V večih primerih sem že opazila, da ob kakšnih napakah na delovnem mestu, delodajalci trgajo od plače, ne vem morda imate vi kaj boljše izkušnje a jaz opažam, da zelo redko pade kakšen dodatek, za pridnost, predanost delovnemu mestu, za izpolnjevanje obveznosti tudi po delovnem času, za trinajsto plačo...za to i ovo... za to ni denarja...a nihče ne pomisli, da motivacija ustvarja dobre delavce.
Zadnjič me je znanka pohecala, da dobi enako plačo, če kaj dela ali pa če dela bolj malo. Mene ne bi čudilo, če bi jo kdaj našla ležat na mizi.
Pa veste koliko uspehov prinesejo motivacijske besede oziroma geste
foto: Petra Čelik
h pri mojih sokompanjoni skozi življenje. Pri enih rata pri drugih odneham, ker vidim, da me ne jemljejo resno in ne verjamejo v to kar se dogaja. Vedno in pa res vedno vžge pozitivno.
Z ljudmi s katerimi se družimo jih jemlljemo kot prijatelje za celo življenje. Z enimi se družimo več, z drugimi manj. Ljudem je potrebno pustit dihat, da so, kar si želijo bit, da se ne počutijo utesnjene, ker potem se z vsemi kremplji začnejo borit ali preprosto oddidejo. Od vas, od negativnih vibracij.
Ljudi se vzpodbuja, ljudi se bodri in vsakodnevno ikaže pot, da obstaja bolje, da so oni najboljši in da lahko dosežejo vse kar si na tem svetu želijo. Meje si postavljamo sami in če smo prepričani, da nam nikoli nič ne bo uspelo na
Imam veliko prijateljev. Včasih me celo vpraša kdo, če jih je z leti manj, ker so ti tako zelo vredu vsi.
Mojih prijateljev je vsako leto več in vsi so enako dobri, enako fantastični, tisti, ki niso...odpadejo v trenutku, takoj ali pa sčasoma.
Začela sem pri ljudem tudi ne bo. Ljudi ob sebi pa se ima zato, da nam stojijo ob strani, ko se borimo na poti do naših ciljev.
Pozitiva vleče, pozitiva ustvarja čudeže, ne od danes na jutri, uspešnejša je na dolge proge in če verjamemo rata. Če verjamemo uspe karkoli in če verjamemo, da smo zmožni uničit vse in ne uresničit ničesar nam bo vse od tega hitro uspelo.
Zakaj je tako težko povedat, da je nekdo dober.
Pa veste koliko volje do življenja prinesejo takšne besede?
Komentarji
Objavite komentar