Moja Roza, osem let stara gospa, psička pasme yorki-pekinezer, gospodična z izrazito močnim karakterjem, prijazno bitje, ki zna zarenčat in se postavit zase.
Osem let je z mano, z nami, toliko let že zabava naš vsakdan in pestri urice vsakega dne.
Bil je julij, osem let nazaj, leto dvatisočosem. Kuža z imenom Niki se je po trinajstih letih spremstva naše družine poslovil. Pol leta zdravljenja za srčno boleznijo je bilo dovolj. Trinajst let bolezni epilepsije ga je utrudilo. Mel je dost in je zaspal, mirno, spokojno, bila sem zraven njega, ko se je poslovil in zalajal zadnjič. Bil je moj prvi kuža imela sem ga zelo rada. Na sebi imam tetovirano tačko in tako je naš Niki za vedno z mano.
Po odločitvi, da ne bomo več imeli psa se je v meni začelo pojavljat veselje ob misli, da bi ga imela.
Naš Niki je šel, že mesec dni je minilo od takrat in želja po psu je bila prevelika. Moja prijateljica, my partner in crime, je sprejela vlogeo in skupaj sva se vrgli na net in na teren ter pričeli iskati novega člana družine Orlič.
Izkušnja, ki se ji reče obisk zavetišča za živali, me je presenetljivo pustila brez bistvenih posledic. Najbližje zavrtišče našemu kraju je bilo vsaj takrat lepo urejeno, s parimi psički, ki so naju sicer gledali s tistimi velikimi očmi a nihče ni tulil od dolgčasa, bolečin, žalosti, za vse je bilo lepo posrkrbljeno.
Na svoje presenečenje nisem nič kaj travmatično zapustila zavetišča. Bila je izkušnja, zame pozitivna in sva odšli.
Na netu sva raziskovali. Gledala sem psičke, sicer prijazne a vedela sem, da iščem nekaj drugačnega. Na eni izmed straneh sva s prijateljico našli Pacota (upam, da mu je res bilo tako ime). Zanj so iskali skrbnike, nove pasje starše in prijatelje a za problematičnega psa kot naj bi bil on je bil razpisan nekakšen natečaj. Vsak izmed prijavljenih možnih posvojiteljev ga naj bi imel določen čas in po tem času bi izbrali najprimernejšega posvojitelja.
Opustila sem to misel takoj, čeprav mi je bil kuža simpatičen in imel je poseben čar s tem svojim problematičnim karakterjem. Žal se na psa navežeš plus mami nisem želela povzročit dodatnih preglavic s problematičnim psom. Že presenečenje, da bom psa spet pripeljala domov, bo dovolj.
Kličeva številko, ki je bila objavljena na straneh, kjer ponujajo lastniki pasje mladiče. Kličem, oglasi se prijazen gospod, vsa evforična mu razložim, da psa, ki ga imajo pri njih (pasma pekinezer) sem imela tudi sama, trinajst let, je bil zelo bolan, je pred mesecem dni poginil, najlažja varjanta, da doma sprejmejo nenapovedanega ljubljenčka je ta, da je iste pasme. Juhej.
Gospod mi razloži, da je vse lepo in prav a da je psička, ki jo še imajo že rezervirana, da jo pridejo popoldan pogledat ljudje in da verjetno že gre od hiše. V primeru, da se ne odločijo za ljubko psičko Maggy, lahko pridem po njo.
V moji glavi vse divja, kako nekdo, ki ima rad živali ne bo vzel psa. Zgodba je končana, na silo ne gre nič, naslednji dan iščemo dalje razlagam prijateljici.
Čez par ur pozvoni telefon. Pridite po psa, onim ljudem, ga ne dam. Baje so bili obiskovalci vrste ljudi, ki bi bili možni psa tudi pojest in tako ga lastniki niso dali stran od sebe.
S prijateljico se vsedeva v avto in se odpeljeva po Rozo v Kočevje. Pričakovanje se je izpolnilo, ko je kepa dlake priletela proti nama. Roza sva zavpili (prijateljica je rešila zagato z imenom), ljubezen je bila, na prvi pogled.
Peljale smo se domov, Petra, Roza in Urška. V tistem črnem Cliotu, kjer se še zdaj prevažava midve z Rozo. Ležala je za mojim vratom in tako se preselila v Celje.
Mami, ki se ji niti sanjalo ni, da dobimo novo pasjo cimro je preživela novico stojično. Ni se bilo treba selit, nobenih drastičnih ukrepov ni bilo potrebnih.
Rada bi omenila, da smo pred Rozo imeli psa, ki nam v trinajstih letih ni naredil nobene škode. Roza je v enem dnevu pokazala, da zna strgat tapete iz sten ter, da ji luknje v steni niso všeč in je v njih izkopala rove. Ni prenesla, da je kdo odšel od doma in je tulila vse dokler se nismo vrnili.
Komentarji
Objavite komentar