Oh, Teater (Oh...kako je lušten vonj po parketu, mikrofonu, ki zna kdaj zaštekat, po ljudeh, ki živijo za oder, po tremi, po drhtenju prstov pred predstavo......po tistem občutku, ki ga doživiš samo, če si zraven)

Leta nazaj...morda zdaj pet..sem sedela na premieri (kot na vsaki predstavi, ki jo je režiral moj dragi prijatelj) Michael A. Green.
Fajn...za režat....za napolnit z gledališko kulturo, za kulturno se udejstvovat in tako in tako.

Po teh *upam, da je previlno* petih letih zadnjič predstava v Celju. Zadnjič za celjske glavice, dušice, srčka, ki so se pripravljena nasmejat.

Postavmo luči, se potrudimo pripeljat ljudi po mozaiku dvorane celjskega doma, do prostora kjer nas čaka večer smeha.
Dobrovoljno pričakamo obiskovalce, ki nasmejanih obrazov stopijo do nas.

Krasna Barbara Vidovič, glava in srce komedije, monokomedije, da se pravilno izrazim. Z vsemi štirimi liki zavzame prostor, večer, dan, človeško radovednost, ki sedi v publiki.

Urca ženskega pogleda na svet. Štirje ženski liki, ki nas ne pustijo ravnodušne. Lahkotno razmišljanje o resnih problemih. Prikaz, ki je blizu vsem, brez, da bi bilo zraven potrebno vklopit možgane.

Sproščen večer, na katerega lahko z lahkoto odidete sami in pustite otroke doma. =)

Monokomedija pri kateri vzljubite gledališče, ker vam je v prvi minuti jasno, da je predstava ustvarjena za vse, ki se znamo zabavat.

Angelca, Brigitka, Marta in Rozalija so blizu. Našim razmišljanjem, vsakdanjim razglabljanjem, ženskim glavam, srcu, ki jih z veseljem spoznajo tudi moški. Dokler kraljujejo na odru seveda.

=)

Fotke sem *ukradla* na strani Talije. =)

                                                                                                                Hvala, ker berete

                                                                                                                          TaFajnaUrška