Imam prijatelje, ki veliko potujejo oz. se selijo in hodijo, bolje rečeno letijo...iz enega domeka v drugega.
To je uvod k temu, da vam bo jasno, da večkrat mahamo na letališčih, četudi sami morda tolikokrat ne letimo.
Sem pa na tekočem s hrano, ki jo strežejo na letalih..torej, če ni drugih spominkov, se pravi praholovilcev, so kakšni prigrizki letalskih družb super darilo.
Občutek je fenomenalen. Čakat nekoga, ki ga imaš rad da se vrne domov. Tisti vonj po sreči, ki ga zavohaš na letališču med množico čakajočih najbližjih.
Zgodba je seveda drugačna, ko nekoga pospremiš, da gre. Da odleti stran. Tistega ne maram. Takrat jokam, čeprav se načeloma bl redko...morda ob kakšnih posnetkih na youtube kanalu, kjer kakšni nadarjeni otroci z blaznim intuziazmom pojejo, da se ti lomi srce.
fotka iz Severininega fb profila
Morda je hujše od tega, da se na letališču posloviš od prijatelja, le kakšen film Lasie se vrača ali dokumentarec kjer pes na nagrobniku dela družbo svojemu pokojnemu lastniku.
No, v nedeljo sva z Jernejo šli. Po našega ljubega Vida, ki se je vračal z dopusta na Aljaski.
Vsa evforična sem se prilimala na steklena vrata, da sem ga pravočasno zagledala.
Vid je bolj *hard to get* sorte...vsaj po svojem življenjskem navideznem slogu (drugače je najpristnejše in najprijaznejše bitje ever, na začetku je mislil, da ga ne maram, upam, da zdaj ve, da je drugače) in me v tem svojem stilu niti ne ošvrkne s pogledom. Jerneja hodi gor in dol ter ga tako čakava vsaka v svojem slogu.
Stopi skozi vrata...se mu obesim za vrat, onadva se bolj stilsko in vsekakor tudi na videz privlačneje objameta in gremo.
Mimo mene gre blazno simpa gospa, ki že na daleč daje vtis, da je neka huda manekenka.
Jernejo skoraj podrem po tleh, ko opazim, da gre mimo nas Severina.
Jebemti je lepa....tako zelo, da bi selfie z njo bit zgrešena investicija. Včasih si ne upam, bit tako zelo vsaj na sliki nelepa. =)))
Pa več poguma drugič.
Do prihodnjič, vse lepo
TaFajnaUrška
To je uvod k temu, da vam bo jasno, da večkrat mahamo na letališčih, četudi sami morda tolikokrat ne letimo.
Sem pa na tekočem s hrano, ki jo strežejo na letalih..torej, če ni drugih spominkov, se pravi praholovilcev, so kakšni prigrizki letalskih družb super darilo.
Občutek je fenomenalen. Čakat nekoga, ki ga imaš rad da se vrne domov. Tisti vonj po sreči, ki ga zavohaš na letališču med množico čakajočih najbližjih.
Zgodba je seveda drugačna, ko nekoga pospremiš, da gre. Da odleti stran. Tistega ne maram. Takrat jokam, čeprav se načeloma bl redko...morda ob kakšnih posnetkih na youtube kanalu, kjer kakšni nadarjeni otroci z blaznim intuziazmom pojejo, da se ti lomi srce.
Morda je hujše od tega, da se na letališču posloviš od prijatelja, le kakšen film Lasie se vrača ali dokumentarec kjer pes na nagrobniku dela družbo svojemu pokojnemu lastniku.
No, v nedeljo sva z Jernejo šli. Po našega ljubega Vida, ki se je vračal z dopusta na Aljaski.
Vsa evforična sem se prilimala na steklena vrata, da sem ga pravočasno zagledala.
Vid je bolj *hard to get* sorte...vsaj po svojem življenjskem navideznem slogu (drugače je najpristnejše in najprijaznejše bitje ever, na začetku je mislil, da ga ne maram, upam, da zdaj ve, da je drugače) in me v tem svojem stilu niti ne ošvrkne s pogledom. Jerneja hodi gor in dol ter ga tako čakava vsaka v svojem slogu.
Stopi skozi vrata...se mu obesim za vrat, onadva se bolj stilsko in vsekakor tudi na videz privlačneje objameta in gremo.
Mimo mene gre blazno simpa gospa, ki že na daleč daje vtis, da je neka huda manekenka.
Jernejo skoraj podrem po tleh, ko opazim, da gre mimo nas Severina.
Jebemti je lepa....tako zelo, da bi selfie z njo bit zgrešena investicija. Včasih si ne upam, bit tako zelo vsaj na sliki nelepa. =)))
Pa več poguma drugič.
Do prihodnjič, vse lepo
TaFajnaUrška
Komentarji
Objavite komentar