Niti nočem pisat o smrti. Čeprav najbolj naraven pojav poleg rojstva tako fucking žalostna stvar.
Ne prenesem, da se vse skupaj enkrat konča. Da je kar naenkrat konec. Da nehamo želeti, živeti, uživati, da nehamo ljubiti, da strast poide, da je pok in konec.
Ne verjamem. Tega nisem nikoli dojela niti nikoli nisem, da je kar zares konec, verjela.
Svoje prihode na ure vereuka v osnovni šoli sem izsilila. Po poroki družinskih prijateljev sem nekje v četrtem razredu naredila celo sceno, ker sem trdno odločena razlagala kako se bom enkrat (do česa očitno slabo kaže, da bi kdaj prišlo) v takšni, čisto takšni beli obleki sprehodila do svojega ljubega, ki me bo čakal pri oltarju.
V parih korakih sem razen poroke na en dva tri uredila vse zakramente. No šlo je tako, da sem do res ekstra popularnega župnika Tončka pridivjala in mu razložila plan.
Naučila sem se en dva tri vse litanije...rožn venc in ostale zadeve in odšla malo kasneje kot moji sošolci k obhajilu.
Urejeno...prav ponosna sem bila, ker je bilo vse uspešno narejeno. Na ceramonije, ki se tičejo vereuka sem rada hodla...vsake šmarnce sm prestala stojično v sprednjih vrstah in vsako nedeljo s svojo bestiko odšla k maši.
No...tam so nas kar se tiče posmrtnega življenja učili le to, da prideš v nebesa. Da je tvoja duša poslana tja, če si priden.
Da si lahko odrešen pred smrtjo vseh svojih grehov...in tko en mal po vezah prieš tja gor.
No..zmeraj tako za tolažbo, zaradi moje bujno domišljije ali pa enostavno, ker tako drži, sem verjela, da ni nikol konc vsega, da se samo prestavmo nekam, v drug svet, na drugo stran, da tle nardimo prostor še ostalim.
Obožujem jesen, zaljubljena sem v odpadanje listov in v priprave narave na počitek.
Rada gledam kako se vse umirja, kako sama ratujem lena, kako odštevam ure na šihtu, da priletim v zavetje doma, pod deko, pred tv, s čajem v rokah uživam preden padem v komo iz katere se zjutraj zaenkrat še zmeraj zbudim.
Pa je bila ta nedelja. Pa govorice, ki sem si želela, da so res plod človeške domišljije, morda hudobije.
Nisva se poznala zlo hudo. Vedela pa sva eden za drugega da obstajava.
In kot narava je tudi ta človeška duša zaspala a žal za vedno.
Ljudje oddidejo, ko izpolnjejo svoje poslanstvo na zemlji....a kaj, ko to tako težko sprejmemo.
Iskreno sožalje tistim, ki so ga imeli tako zelo radi
TaFajnaUrška
Ne prenesem, da se vse skupaj enkrat konča. Da je kar naenkrat konec. Da nehamo želeti, živeti, uživati, da nehamo ljubiti, da strast poide, da je pok in konec.
Ne verjamem. Tega nisem nikoli dojela niti nikoli nisem, da je kar zares konec, verjela.
Svoje prihode na ure vereuka v osnovni šoli sem izsilila. Po poroki družinskih prijateljev sem nekje v četrtem razredu naredila celo sceno, ker sem trdno odločena razlagala kako se bom enkrat (do česa očitno slabo kaže, da bi kdaj prišlo) v takšni, čisto takšni beli obleki sprehodila do svojega ljubega, ki me bo čakal pri oltarju.
V parih korakih sem razen poroke na en dva tri uredila vse zakramente. No šlo je tako, da sem do res ekstra popularnega župnika Tončka pridivjala in mu razložila plan.
Naučila sem se en dva tri vse litanije...rožn venc in ostale zadeve in odšla malo kasneje kot moji sošolci k obhajilu.
Urejeno...prav ponosna sem bila, ker je bilo vse uspešno narejeno. Na ceramonije, ki se tičejo vereuka sem rada hodla...vsake šmarnce sm prestala stojično v sprednjih vrstah in vsako nedeljo s svojo bestiko odšla k maši.
No...tam so nas kar se tiče posmrtnega življenja učili le to, da prideš v nebesa. Da je tvoja duša poslana tja, če si priden.
Da si lahko odrešen pred smrtjo vseh svojih grehov...in tko en mal po vezah prieš tja gor.
No..zmeraj tako za tolažbo, zaradi moje bujno domišljije ali pa enostavno, ker tako drži, sem verjela, da ni nikol konc vsega, da se samo prestavmo nekam, v drug svet, na drugo stran, da tle nardimo prostor še ostalim.
Obožujem jesen, zaljubljena sem v odpadanje listov in v priprave narave na počitek.
Rada gledam kako se vse umirja, kako sama ratujem lena, kako odštevam ure na šihtu, da priletim v zavetje doma, pod deko, pred tv, s čajem v rokah uživam preden padem v komo iz katere se zjutraj zaenkrat še zmeraj zbudim.
Pa je bila ta nedelja. Pa govorice, ki sem si želela, da so res plod človeške domišljije, morda hudobije.
Nisva se poznala zlo hudo. Vedela pa sva eden za drugega da obstajava.
In kot narava je tudi ta človeška duša zaspala a žal za vedno.
Ljudje oddidejo, ko izpolnjejo svoje poslanstvo na zemlji....a kaj, ko to tako težko sprejmemo.
Iskreno sožalje tistim, ki so ga imeli tako zelo radi
TaFajnaUrška
Komentarji
Objavite komentar