Poplava predmetov. Malce bolj sem na tekočem, četudi svojih otrok nimam. Še nimam, jih nimam ali kakorkoli pač. Najbliže nam je naš šolar Lev, osmošolec, ki pa s svojo lastno pametjo kroji ledino osnovnošolskih učbenikov, knjig in delovnih zvezkov. Prisotnost tatija je dovolj, pomoč tete ne rabi imam na sumu, da premore več pameti kot moja že sedaj malce za osnovnošolske izzive 'ostarela' glava.
Mam prjatlco, ki ima osnovnošolko. Z njo sva si najbliže. Cela štala v prvem razredu. Dopoldnevi v šoli. Popoldnevi posvečeni barvanju. Domače naloge, večino popoldnevov.
Osnovnošolske popoldanske aktivnosti znajo bit napor tudi za starše.
plesne ob torkih in četrtkih, ob ponedeljkih in sredah karate...ne vem kdaj rokomet...
Se strinjam veliko je. A kaj, če dejansko otroka to osrečuje?
V šoli obstaja predmet zadovoljno življenje?
Všoli nas naučijo vsega. kako se je treba koncetritrat do poznih nočnih ur in buljit v zvezke ter knjige in ne zaspat. Kako si skuhat kosilo (gospodinjstvo, no vsaj včasih je to obstajalo pri nas).
Nas naučijo kdaj se je rodil Einstein, koliko ljudi je pobil Hitler, kdaj je umrl Prešeren, kdaj smo napisali prvo knjigo, kdaj so Slovence prvič omenili, kdaj se je Američan prvič pokakal.
Nas naučijo kako bit srečni?
Kako se učit, učit. učit in zaradi tega dobit krasno službo, kjer bomo za stolčkom sedeli kot direktorji in paradirali od prve plače do naslednje plače....no, to je že druga zgodba.
Kot je druga zgodba kako s pridnostjo pridobit službo, ki zi zaradi izobrazbe pritiče, kako obdržat službo, ker si zelo priden in kako ne pristat za leta in leta na zavodu za zaposlovanje.
Nas naučijo kako bit zadovoljni?
Nas naučijo kako vijugat skozi ceste vsakodnevnih problemov? Kako se v breznu jokajočih noči iz katerih ne vidimo izhoda povzpet ven, na svobodo morda na vrh.
Nas učijo kako preživet v vsakdanu sovraštva, ljubosumja, pritiskov iz vseh strani.
Nas naučijo bit srečni?
Predmet, ki obstaja ne obsoja drugačnosti. Ne pozna likov iz matematičnega asortimana, premic, vektorjev ipd. Si predstavljate, da geografija z nemo karto ne obstaja, kjer ni potrebno kazat kje se nahaja Hum v Buzetu.
Nas naučijo kdaj praznujejo lepe dogodke naši ljubi, da ni lepo na takšne stvari pozabit.
Da, če nas kdo kaj prosi, smo tu zato, da mu pomagamo.
Da se zjutraj, da vstat z nasmehom ne samo z levo nogo. Da se je potrebno naučit preživet tudi težke stvari, Da se laže preživi z dobro kot pa s slabo voljo.
Nas naučijo, da je življenje pravzaprav lepo, da oni, naši učitelji v osnovnih šolah niso le mali škratje, ki nas pripravljajo za krutost v kateri pogrnemo, pristanemo na zavodu za zaposlovanje, V Vojniku, zaspimo zaradi krutosti preživetja v solzah, ampak nam ti čudoviti ljudje, učitelji znajo pokazat, nas naučit, da se da:
ŽIVET SREČNO!
Vse najlepše do prihodnjič vsem.
TaFajnaUrška
Mam prjatlco, ki ima osnovnošolko. Z njo sva si najbliže. Cela štala v prvem razredu. Dopoldnevi v šoli. Popoldnevi posvečeni barvanju. Domače naloge, večino popoldnevov.
Osnovnošolske popoldanske aktivnosti znajo bit napor tudi za starše.
plesne ob torkih in četrtkih, ob ponedeljkih in sredah karate...ne vem kdaj rokomet...
Se strinjam veliko je. A kaj, če dejansko otroka to osrečuje?
V šoli obstaja predmet zadovoljno življenje?
Všoli nas naučijo vsega. kako se je treba koncetritrat do poznih nočnih ur in buljit v zvezke ter knjige in ne zaspat. Kako si skuhat kosilo (gospodinjstvo, no vsaj včasih je to obstajalo pri nas).
Nas naučijo kdaj se je rodil Einstein, koliko ljudi je pobil Hitler, kdaj je umrl Prešeren, kdaj smo napisali prvo knjigo, kdaj so Slovence prvič omenili, kdaj se je Američan prvič pokakal.
Nas naučijo kako bit srečni?
Kako se učit, učit. učit in zaradi tega dobit krasno službo, kjer bomo za stolčkom sedeli kot direktorji in paradirali od prve plače do naslednje plače....no, to je že druga zgodba.
Kot je druga zgodba kako s pridnostjo pridobit službo, ki zi zaradi izobrazbe pritiče, kako obdržat službo, ker si zelo priden in kako ne pristat za leta in leta na zavodu za zaposlovanje.
Nas naučijo kako bit zadovoljni?
Nas naučijo kako vijugat skozi ceste vsakodnevnih problemov? Kako se v breznu jokajočih noči iz katerih ne vidimo izhoda povzpet ven, na svobodo morda na vrh.
Nas učijo kako preživet v vsakdanu sovraštva, ljubosumja, pritiskov iz vseh strani.
Nas naučijo bit srečni?
Predmet, ki obstaja ne obsoja drugačnosti. Ne pozna likov iz matematičnega asortimana, premic, vektorjev ipd. Si predstavljate, da geografija z nemo karto ne obstaja, kjer ni potrebno kazat kje se nahaja Hum v Buzetu.
Nas naučijo kdaj praznujejo lepe dogodke naši ljubi, da ni lepo na takšne stvari pozabit.
Da, če nas kdo kaj prosi, smo tu zato, da mu pomagamo.
Da se zjutraj, da vstat z nasmehom ne samo z levo nogo. Da se je potrebno naučit preživet tudi težke stvari, Da se laže preživi z dobro kot pa s slabo voljo.
Nas naučijo, da je življenje pravzaprav lepo, da oni, naši učitelji v osnovnih šolah niso le mali škratje, ki nas pripravljajo za krutost v kateri pogrnemo, pristanemo na zavodu za zaposlovanje, V Vojniku, zaspimo zaradi krutosti preživetja v solzah, ampak nam ti čudoviti ljudje, učitelji znajo pokazat, nas naučit, da se da:
ŽIVET SREČNO!
Vse najlepše do prihodnjič vsem.
TaFajnaUrška
Zelo lepo zapisano
OdgovoriIzbrišiZdi se mi, da nas bo vsaj nekaj razumelo, kaj smo prebrali in vedeli to vzdrževati vsak dan v dejanjih. Zato smo tu, le določen čas....
Hvala za lep komentar. V kolikor razume eden...je bolje kot, da ne bi nobeden. Hvaaaaaaaala =)
OdgovoriIzbriši