Smo sedele sredi Ljubljane. V priljubljeni slaščičarni, pile ječmenovo kavo s kančkom sladkega likerja in ob pomisleku, da življenje res JE lepo, smo si dale prav. Ravno smo debatirale o predstavi Leonce in Lena. Veš tisti občutek, ko greš na kavo sredi Ljubljane, te zamika kava, vroči čaj, kuhano vino ali pa hladen pir. Pa še nimaš dost vonja po prestolnici, te prime občutek, nostalgično potovanje po telesu, da še ne bi šel na štajersko in zaviješ v teater.
To prakticiramo že dalj časa. One več, sama se priključim, ko uspem skoordinirat delovne obveznosti, prosti čas, se upret slabi volji, če se slučajno pojavi (slaba volja pri meni dejansko ne obstaja-bolj so izraziti občutki kot so strah, skrb..torej, ko se losam tega =)
No, najraje se vsedem na vlak in se privlakam do Ljubljane. Pa zadnjič ravno po predstavi izustim željo po Faustu. Vse imamo rade teater, največkrat zaidemo v MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO. Vonj po parketu, tistem skrivnostnem zaodrju, vznemirjenju pred predstavo, ko gre vse v živo, ni plejbeka, tudi smeh ali solze so iskrene in takšen, realen je tudi odziv publike.
FAUST
In pride ponedeljek, se vsedemo v kafič s tako lepim razgledom sredi Ljubljane, nad velikim odrom drame, počajčkamo, pokofetkamo, se načvekamo in se vsedemo v dvorano.
Sem žalostna, ker nisem predstave uspela videt še za časa režiserja, si predstavljam kako bi po koncu odigrane predstave igralce prijel za roke in jim zaploskal. Kako čustveni momenti, ko veš, da se človek za zmeraj poslovi, skozi svoje predstave pa živi dalje. Večno.
Magičen moment. Z velikim big screenom sredi odra, na temnem, črnem ležalniku pa leži Faust.
Zgodbo velikega Goetheja poznamo. če ne v celoti, pa v odlomkih iz knjige.
Bodisi iz srednješolskega obveznega čtiva ali branja iz prostovoljnega, lastnega veselja.
Da je Faust prodal zgodbo hudiču. Že pred predstavo je znan lik, ki ga upodablja vrhunski Igor Samobor dajal nek čar in prepričanost po vrhunski predstavi.
Med samo igro me je prepričal Mefisto. In prečudovit, prekrasen, noro dober v tej vlogi sigurno Branko Šturbej.
S krvjo podpisana pogodba Fausta z Mefistom, ki jo je v bistvu Faust podpisal sam s seboj ga vrne v minljivost življenja.
Nekje na prvi polovici prvega dela me je streslo. Vodja kabineta, ki ga upodablja (mimogrede je res krasen) Uroš Furst je imel na odru svoj moment. Tišina, še glasbe se ne spomnim, vsaj pretirane ne.
On v svojem trenutku srepo zre v občinstvo. Me je streslo, ker sem za trenutek oz. za tisti čas, ko je nepremično zrl v nas bila prepričana, da so oživili Velikega Pandurja in ga postavili na oder.
Na koncu smo jokali. Mi in igralci. Top predstava, ki me je očarala predvsem zaradi razumljivosti ne v umetniške višave kotiranega teksta.
Magičnost scene, temčen oder, krasna nezakomplicirana kostumografija, depresivno a kar se da veličastno vzdušje skozi celotno predstavo.
Ko se pojavi možnost, se odločite za ogled.
FAUST
In pride ponedeljek, se vsedemo v kafič s tako lepim razgledom sredi Ljubljane, nad velikim odrom drame, počajčkamo, pokofetkamo, se načvekamo in se vsedemo v dvorano.
Sem žalostna, ker nisem predstave uspela videt še za časa režiserja, si predstavljam kako bi po koncu odigrane predstave igralce prijel za roke in jim zaploskal. Kako čustveni momenti, ko veš, da se človek za zmeraj poslovi, skozi svoje predstave pa živi dalje. Večno.
Magičen moment. Z velikim big screenom sredi odra, na temnem, črnem ležalniku pa leži Faust.
Zgodbo velikega Goetheja poznamo. če ne v celoti, pa v odlomkih iz knjige.
Bodisi iz srednješolskega obveznega čtiva ali branja iz prostovoljnega, lastnega veselja.
Da je Faust prodal zgodbo hudiču. Že pred predstavo je znan lik, ki ga upodablja vrhunski Igor Samobor dajal nek čar in prepričanost po vrhunski predstavi.
Med samo igro me je prepričal Mefisto. In prečudovit, prekrasen, noro dober v tej vlogi sigurno Branko Šturbej.
S krvjo podpisana pogodba Fausta z Mefistom, ki jo je v bistvu Faust podpisal sam s seboj ga vrne v minljivost življenja.
Nekje na prvi polovici prvega dela me je streslo. Vodja kabineta, ki ga upodablja (mimogrede je res krasen) Uroš Furst je imel na odru svoj moment. Tišina, še glasbe se ne spomnim, vsaj pretirane ne.
On v svojem trenutku srepo zre v občinstvo. Me je streslo, ker sem za trenutek oz. za tisti čas, ko je nepremično zrl v nas bila prepričana, da so oživili Velikega Pandurja in ga postavili na oder.
Na koncu smo jokali. Mi in igralci. Top predstava, ki me je očarala predvsem zaradi razumljivosti ne v umetniške višave kotiranega teksta.
Magičnost scene, temčen oder, krasna nezakomplicirana kostumografija, depresivno a kar se da veličastno vzdušje skozi celotno predstavo.
Ko se pojavi možnost, se odločite za ogled.
hvala..upam, da dobim priložnost...
OdgovoriIzbrišiSe priporočam potem za vaš/tvoj komentar po ogledu predstave, pa držim pesti, da Vam/Ti uspe!
OdgovoriIzbriši