Živijo, petek je. Tisti nori petek, ki ga mladi čakajo, da zažurajo po napornem tednu in tisti, ki nam žur pomeni kavč, tv in deko, se veselimo kakšnega prihajajočega dneva v vikendu, ko bomo to prakticirali, če bomo imeli to srečo.
Zadnjič mi je prijazen gospod v fotokopirnici, kamor hodim po printe povedal, da bo v nedeljo dež. Verjetno je pričakoval, da bom usta povesila navzdol od razočaranja, jaz pa sem veselo vzkliknila, da potrebujem takšno nedeljo..postlo..kovter in film.
Uf že danes sem vesela. =)
Pa sem razmišljala o čemu bi tokrat pisala, pa pol pride kr naenkrat četrtek zvečer in vem, da imam zjutraj obveznosti, blog ne bo šel skozi. Potem se vsedem za comp in pričnem pisat.
Mam občutek, da se moji znanci čudijo kaj imam tako veliko v življenju zanimivega za počet, pa da sem en ekstra interesanten človek, ki ima toliko raznovrstnih stvari za ponudit.
Imam pa najraje moje prijatelje, ki vedo, da znam bit blazno dolgočasna, da na veliko zeham ob večerih za mizo, oni, ki so že dolgo z mano vedo, da sem v večernih urah v kakšnem kafiču, za mizo obdana z družbo, že znala zaspat.
Pazi to, tisti, ki pa so zmano res ogromno časa plus sodelavci, sosedje kdaj kakšni cimri oni so skrajni v drugi smeri, ker sem preveč hiperaktivna zjutraj. Takrat sem zanimiva, to še sama vem, takrat je ogromno za počet, veliko novega za doživet, nič kaj za zamudit, takrat je še jutro tako sveže, dan nedolžen, problemi še ne obstajajo , izzivi se ponujajo sami od sebe...
Včasih me flikne, tako res do daske, do podna, še globje od tal. Me prizadanejo krivice in predvsem trenutki, ker se ne znam čisto nič cenit in zaboli predvsem takrat, ko moji najbližji znajo to celo opazit.
Pa sem zadnjič malo prakticirala in ugotovila, kar vsi že vemo, da je odvisno kako si situacije, izzive predstavimo sami v svoji glavi.
Po vseh teh razmišljanjih resnično razumem ljudi, ki vstanejo slabe volje, ki jim je problem zjutraj skuhat kavo in podarit objem tistemu ob katerem spijo.
Čez dan se soočimo z veliko situacijami in z različnimi ljudmi. Se kdaj zaveste, da vam problem predstavlja naloga, ki jo kakšen drug dan opravite z veseljem. Oziroma, da bi nekomu najraje zavili vrat, ko mu kdaj drugič zaradi istega skočite v objem.
No, seveda polna luna igra velikokrat pomembno vlogo pri našem odražanju v samih situacija pa tudi s PMS-jem se znamo dostikrat borit. Pa vseeno mislim, da tako kot si situacijo predstavimo takšna tudi v resnici je. Pa si je res tako z lahkoto podariti problem in ali res potrebujemo tako zelo ogromno energije, da si podarimo izziv s katerim se bomo spopadli z nasmeškom na obrazu.
Ne gre se za pretvarjanje, gre se za spopadanje z urami, minutami, sekundami v samem dnevu.
Ni poanta v tem, da se borimo sami s seboj ali bomo zmagali, preživeli pa vendarle je najlepše doživljati stvari, ampak a to vemo?
Zadnjič sem dojela, da je najboljši terapevt, že pred vsemi šolanimi ljudmi usposobljenimi za pomoč pri duševni uravnovešenosti, vsak človek sebi sam.
Vem, včasih imajo ljudi za nore, ko se pogovarjajo sami s sabo. Ampak a kdaj pomislite, kako bi bilo, če se vsedete dol (ker se gor seveda ne morte) si predstavite problem in se o njem pogovorite kot s svojo prijateljico kateri pametujete, ko vam razlaga, kakšne nepremagljive zadevšne ima vsak dan in vsak trenutek znova.
Ko se boste vsedli za mizo, si postregli s prvo jutranjo kavo, si zamislite dan lep.
In takšen je. Sigurno.
Vse lepo čisto vsem
TaFajnaUrška
Zadnjič mi je prijazen gospod v fotokopirnici, kamor hodim po printe povedal, da bo v nedeljo dež. Verjetno je pričakoval, da bom usta povesila navzdol od razočaranja, jaz pa sem veselo vzkliknila, da potrebujem takšno nedeljo..postlo..kovter in film.
Uf že danes sem vesela. =)
Pa sem razmišljala o čemu bi tokrat pisala, pa pol pride kr naenkrat četrtek zvečer in vem, da imam zjutraj obveznosti, blog ne bo šel skozi. Potem se vsedem za comp in pričnem pisat.
Mam občutek, da se moji znanci čudijo kaj imam tako veliko v življenju zanimivega za počet, pa da sem en ekstra interesanten človek, ki ima toliko raznovrstnih stvari za ponudit.
Imam pa najraje moje prijatelje, ki vedo, da znam bit blazno dolgočasna, da na veliko zeham ob večerih za mizo, oni, ki so že dolgo z mano vedo, da sem v večernih urah v kakšnem kafiču, za mizo obdana z družbo, že znala zaspat.
Pazi to, tisti, ki pa so zmano res ogromno časa plus sodelavci, sosedje kdaj kakšni cimri oni so skrajni v drugi smeri, ker sem preveč hiperaktivna zjutraj. Takrat sem zanimiva, to še sama vem, takrat je ogromno za počet, veliko novega za doživet, nič kaj za zamudit, takrat je še jutro tako sveže, dan nedolžen, problemi še ne obstajajo , izzivi se ponujajo sami od sebe...
Včasih me flikne, tako res do daske, do podna, še globje od tal. Me prizadanejo krivice in predvsem trenutki, ker se ne znam čisto nič cenit in zaboli predvsem takrat, ko moji najbližji znajo to celo opazit.
Pa sem zadnjič malo prakticirala in ugotovila, kar vsi že vemo, da je odvisno kako si situacije, izzive predstavimo sami v svoji glavi.
Po vseh teh razmišljanjih resnično razumem ljudi, ki vstanejo slabe volje, ki jim je problem zjutraj skuhat kavo in podarit objem tistemu ob katerem spijo.
Čez dan se soočimo z veliko situacijami in z različnimi ljudmi. Se kdaj zaveste, da vam problem predstavlja naloga, ki jo kakšen drug dan opravite z veseljem. Oziroma, da bi nekomu najraje zavili vrat, ko mu kdaj drugič zaradi istega skočite v objem.
No, seveda polna luna igra velikokrat pomembno vlogo pri našem odražanju v samih situacija pa tudi s PMS-jem se znamo dostikrat borit. Pa vseeno mislim, da tako kot si situacijo predstavimo takšna tudi v resnici je. Pa si je res tako z lahkoto podariti problem in ali res potrebujemo tako zelo ogromno energije, da si podarimo izziv s katerim se bomo spopadli z nasmeškom na obrazu.
Ne gre se za pretvarjanje, gre se za spopadanje z urami, minutami, sekundami v samem dnevu.
Ni poanta v tem, da se borimo sami s seboj ali bomo zmagali, preživeli pa vendarle je najlepše doživljati stvari, ampak a to vemo?
Zadnjič sem dojela, da je najboljši terapevt, že pred vsemi šolanimi ljudmi usposobljenimi za pomoč pri duševni uravnovešenosti, vsak človek sebi sam.
Vem, včasih imajo ljudi za nore, ko se pogovarjajo sami s sabo. Ampak a kdaj pomislite, kako bi bilo, če se vsedete dol (ker se gor seveda ne morte) si predstavite problem in se o njem pogovorite kot s svojo prijateljico kateri pametujete, ko vam razlaga, kakšne nepremagljive zadevšne ima vsak dan in vsak trenutek znova.
Ko se boste vsedli za mizo, si postregli s prvo jutranjo kavo, si zamislite dan lep.
In takšen je. Sigurno.
Vse lepo čisto vsem
TaFajnaUrška
Komentarji
Objavite komentar