Zmeraj ko je pred mano vikend brez posebnih načrtov, se na koncu izkaže za najbolj 'napornega'.
Pa saj ni bilo naporno a moje godrnjanje pred vsakim hribom je le kazalo presenečenje nad tako vzpenjajočim se svetom.
Vzpodbudne Petrine besede, da naj si zamišlajm kako hodim po čokoladi namestu po ugrezajočem se blatu so naletele na rodovitna tla.
=)
Znana pote od Litije do Čateža, vsakoletna tradicionalna prireditev po Levstikovi poti, me je zvabila prvič.
Noh, pravzaprav me je zvabila tja Petra, ki je brez kančka dvoma bila prepričana, da bo teh 21, 22 km zame malca.
Koliko ur sva hodili, raje ne bi. Sem pa vzela že pred odhodom to kot druženje, premlevanje misli in en dober udarniški čvek, da nadoknadiva, ker se ne vidiva vsak dan.
Pred odhodom so bile moje predstave od Litije do Čateža v smislu relacije Celje-Rimske Toplice...a realno se je izkazalo kot, da po malo nižjih Kamniško savinjskih alpah. =)
Že po prvih parih korakih sem bila zadovoljna, da so piščančki pristali na mojih nogah namesto prvotno mišlenih superg.
Čez gležnje v blatu, poseben ugrezajoč, mehak, prijeten občutek.
Prvi stop. Prva kava. Ugasnjen telefon, nepozabno miren občutek. Greva v hrib...in še kasneje v naslednjih ne vem koliko.
=)
Moj razpadajoči rukzak je bil z borovničkami v notranjosti zlata vreden. Njih, po postojankah tja do vrha, pač ni bilo več.
Veliko lažje, kot pet, šest ur sedet na kavi, je hodit in ob tem izmenjevat misli. Možgani lažje delujejo in glava hitreje funkcionira.
Dognanja, ki sledijo takšnemu rekreativnemu dnevu, so vredna pozornosti. Pa veste, da so prijateljstva trdnejša, če se merijo po občutkih kot po dolžini preživetega časa v prijateljevi družbi.
Ne vem, če ste vedeli a vse kar v življenju naredimo, za vse smo odgovorni sami. Slabo se s slabim vrača in dobro z dobrim. Eno se povrne hitreje drugo kasneje...a vse enkrat se, morda na vrhu hriba..če ne prvič pa naslednjič.
Tako luštno, preprosto je klepetati z ljudmi, ki dosežejo zadostno višino inteligence, da spoštujejo tuje mnenje. In to moja Petra sigurno je.
Tista oseba, ki sprejema razmišljanja, svoja, moja, tuja. Nah....po mojem ugasnjenem telefonu, se je sama izkazala s fotografsko ujetimi trenutki z njenega Lgja in v stranski žep skrite gopro kamere.
Zdržala sem zraven nje do vrha, z lahkoto. Tako kot je z njo luštno plezati vsak dan...iz dneva v dan in z meseca v mesec iz leta v leto....in naj traja.
Ta Levstikova pot je super zadeva. Po njej se da hodit vse leto..verjetno takrat brez tako široko na kup nabrane družbe, morda bolj v miru, bolj duhovno še bolj meditativno.
Paše. Paše se družit. Z množico, s prijatelji s samimi seboj.
Noro dober občutek je tudi, ko si po sendvičih, ki jih po poti že zmanjka, privoščič ornk kos kruha na debelo namazan z zaseko. kako misleči in živeči vegeterjanki razložit kaj zaseka je.
=)
Na vrhu sva pogrešali Jernejo, zvezdo veselic, harmonikarko, našo frendico, ki bi naju sigurno zavrtela na to domačo musko, pa sva sedeli vsaka ob svojem čaju in zraven prav jamrali kako je dober.
Spomini, ki štejejo....ah naša življenja so za živet. =)
Avtorica fotk je Petra. Nekaj jih je na ogled še spodaj. =)
Ko se človek ne smeji več, neha živet.
Hudo se mu je godilo.
Borovničke so domače. Žganjekuha Vahter iz Zreč Hvala. =)
Vodička.
Great job.
Poseben, mističen občutek.
Vedno, ko vidim mukice, je to posebno doživetje. =)
Res je lepo.
Vsako leto sva modrejši in vsako leto sva raje skupaj.
Vse gre....kar se hoče.
Bravo, spomini so tisti, ki štejejo največ in dejstvo, da premagaš vse hribe in hribčke :-)
OdgovoriIzbriši