Hvaležna sem za vsako stvar, dogodek, človeka v življenju. Ena od teh stvari ni samoumevna in vsaka stvar ali dogodek se v življenju zgodi z razlogom in tudi ljudje se z nekim namenom pojavijo v naših življenjih....vsi pa se enkrat poslovimo. Eni svoje poslanstvo na zemlji končamo prej, drugi ga zaključimo kasneje.
Tradicija. Če malo pomislim smo ekipa tradicij. Familija...širša familija...prijatelji....radi furamo stvari, ki se ponavljajo iz leta v leto.
Sama ne maram pelcmantlov, visokih pet, čudovitih outfitov in modnih revij po britofih.
Če komu paše podpiram, kot podpiram dejstvo, da vsak dela koker komu paše, če s tem ne ogroža življenja koga drugega, zatorej sem pripadnica ljudi, ki gre na pokopališče ob prazniku VSEH SVETIH ob večeru, ko se stemni in se vidijo lučke.
Takrat čutim duše, toplino ljudi, ki so odšli in dosežem svoj namen zakaj grem takrat na pokopališče.
Priznam je običaj, ki ga z veseljem furam...po temi.
Nisem pripadnica lifestyla, da te za pokojne tako malo briga, da niti groba ne urediš čez celo leto in nisem pristašica tistega, da na pokopališče na prvega novembra uštimaš navidezno domovanje pokojnikov v stilu, da se dopada drugim. Sem zato, da vsak uredi kakor komu paše.
Sicer pa sem pripadnica, da se pepel raztrosi in da se svečka tu in tam prižge simbolično.
Sem si pa zapomnila stavek, ki mi ga je nazadnje izrekla prijetna gospa, kot odgovor moji malce debilni misli naj si praznike naredi vesele: 'da so lahko žalostni tisti, ki nimajo komu sveče pržgat'
Sem razbrala, da v stilu...bl si žleht, da te še pokojni ne marajo.
Praznik buč, čeprav poamerikaniziran sem letos dodobra praznovala. Čeprav od spodaj sem mahala vlaku smrti in opazovala vreščeče čarovnice na Blue Tornadu.
Gardaland fešta v zabaviščnem parku v Italiji je bila primerna dnevu, čeprav je bilo tam ogromno Slovencev, ki bi po merilih državljanov morali praznovati in častiti Trubarja.
Pa jst ga zelo. In še posebej na ta dan...se mu večkrat zahvalim zato, da je obstajal in imel tako veliko moč, da nam je uštimal praznik, dan reformacije, zaradi katerega sem tudi jaz bila lahko doma.
utrinek iz Gardalanda
utrinek iz Gardalanda
Juhej.
Praznik buč pa sem obeležila tudi s kuhanjem bučne juhe na Radiu Celje. Nepričakovano me je soFacebookarka povabila v oddajo in sem sprejela. Kljub moji tremi pri javnem nastopanju sem preživela.
Še sami sebi se mi je zdelo simpatično kako sem vsaj navidezno skuhala vse skupaj.
Pogovor lahko poslušate na spodnjem linku
KUHAJMO SKUPAJ
Na koncu pa bi res rada dodala tole:
V življenju se vsako leto bolj želim posvetit in podružit s še živečimi. S tistimi, ki jih imam tako zelo rada. Z enimi mi rata bolj z drugimi mi ne uspe tako zelo. Vseeno pa rada obiščem grobove tistih, ki jih imam še zmeraj tako zelo rada pa jih žal ne morem več objet ali prijet za roko.
Za mene je to pomemben dan, ker so že pred leti odšli na oni svet ljudje, ki so me naredili takšno kot sem, zaradi njih sem močna tudi takrat, ko bi se prej velikokrat zlomila.
Eni od njih so mi dali tako zelo ogromno, da se mi zdi prižig svečke čisto lepa gesta s katero obudim spomin nanje.
Ti ljudje so z mano vsak dan...vsak po svoje...vsak na svoj način. Eni že tako zelo dolgo, da sem izgubila strah, da se jih lahko kdaj pozabi.
V spomin
Vse najlepše
TaFajnaUrška
Tradicija. Če malo pomislim smo ekipa tradicij. Familija...širša familija...prijatelji....radi furamo stvari, ki se ponavljajo iz leta v leto.
Sama ne maram pelcmantlov, visokih pet, čudovitih outfitov in modnih revij po britofih.
Če komu paše podpiram, kot podpiram dejstvo, da vsak dela koker komu paše, če s tem ne ogroža življenja koga drugega, zatorej sem pripadnica ljudi, ki gre na pokopališče ob prazniku VSEH SVETIH ob večeru, ko se stemni in se vidijo lučke.
Takrat čutim duše, toplino ljudi, ki so odšli in dosežem svoj namen zakaj grem takrat na pokopališče.
Priznam je običaj, ki ga z veseljem furam...po temi.
Nisem pripadnica lifestyla, da te za pokojne tako malo briga, da niti groba ne urediš čez celo leto in nisem pristašica tistega, da na pokopališče na prvega novembra uštimaš navidezno domovanje pokojnikov v stilu, da se dopada drugim. Sem zato, da vsak uredi kakor komu paše.
Sicer pa sem pripadnica, da se pepel raztrosi in da se svečka tu in tam prižge simbolično.
Sem si pa zapomnila stavek, ki mi ga je nazadnje izrekla prijetna gospa, kot odgovor moji malce debilni misli naj si praznike naredi vesele: 'da so lahko žalostni tisti, ki nimajo komu sveče pržgat'
Sem razbrala, da v stilu...bl si žleht, da te še pokojni ne marajo.
Praznik buč, čeprav poamerikaniziran sem letos dodobra praznovala. Čeprav od spodaj sem mahala vlaku smrti in opazovala vreščeče čarovnice na Blue Tornadu.
Gardaland fešta v zabaviščnem parku v Italiji je bila primerna dnevu, čeprav je bilo tam ogromno Slovencev, ki bi po merilih državljanov morali praznovati in častiti Trubarja.
Pa jst ga zelo. In še posebej na ta dan...se mu večkrat zahvalim zato, da je obstajal in imel tako veliko moč, da nam je uštimal praznik, dan reformacije, zaradi katerega sem tudi jaz bila lahko doma.
Juhej.
Praznik buč pa sem obeležila tudi s kuhanjem bučne juhe na Radiu Celje. Nepričakovano me je soFacebookarka povabila v oddajo in sem sprejela. Kljub moji tremi pri javnem nastopanju sem preživela.
Še sami sebi se mi je zdelo simpatično kako sem vsaj navidezno skuhala vse skupaj.
Pogovor lahko poslušate na spodnjem linku
KUHAJMO SKUPAJ
Na koncu pa bi res rada dodala tole:
V življenju se vsako leto bolj želim posvetit in podružit s še živečimi. S tistimi, ki jih imam tako zelo rada. Z enimi mi rata bolj z drugimi mi ne uspe tako zelo. Vseeno pa rada obiščem grobove tistih, ki jih imam še zmeraj tako zelo rada pa jih žal ne morem več objet ali prijet za roko.
Za mene je to pomemben dan, ker so že pred leti odšli na oni svet ljudje, ki so me naredili takšno kot sem, zaradi njih sem močna tudi takrat, ko bi se prej velikokrat zlomila.
Eni od njih so mi dali tako zelo ogromno, da se mi zdi prižig svečke čisto lepa gesta s katero obudim spomin nanje.
Ti ljudje so z mano vsak dan...vsak po svoje...vsak na svoj način. Eni že tako zelo dolgo, da sem izgubila strah, da se jih lahko kdaj pozabi.
V spomin
Vse najlepše
TaFajnaUrška
Komentarji
Objavite komentar