Se srečava z gospo Borico. Prijazno teto, sodelavko moje mamike, ki jo poznam že od pamtiveka. Velikokrat se srečava v mestu, se dostikrat oglasi v štacuno, kjer delam in poklepetava.
Zadnjič s prijateljico šibava v kino in na hodnikih Planeta Tuš uzreva to gospo z možem.
Mdve hitiva, da ne zamudiva Inferna s Tomom Hanksom v glavni vlogi, ona z možem pa me ustavi in pravi, da je gledala film, ki naj ga ne zamudim.
Pravi, da Ustavo republike Hrvaške, ker je naslov bolj podoben kakšnemu dokumentrarcu se nasmejim in odgovorim, da fajn.
Vidi, da sem razumela, kot sem in pravi, da le naj grem gledat.
Zadnjič pa vidim, da igra v Metropolu, mojem kinu, mojem tako rekoč domačem prostoru, kjer najraje preživljam urice ob gledanju filmov.
Greva s prijazno sosedo s Stanetove ulice, ona prebere vsebino, česar jaz nikoli, skoraj nikoli ne počnem, mislim, da celo pogleda trailer in greva.
Se vsedem in film se prične in ga je konec, v trenu, predem ornk uspem pogledat na telefon, preverit smse ali kakšen zamujen klic.
Super je. Igra glavnega igralca tako dobra, da boli. O vsebini najmanj, saj ne želim nikoli, vsaj sama pred filmom, o njem, vedet preveč.
Čisto različne osebe, ki živijo v isti stavbi in se razlikujejo po spolni usmerjenosti, življenjskih navadah, veri, nacionalnosti. Združi jih splet življenjskih okoliščin.
Vrhunska igra Nebojše Glogovaca. Tako zelo je dober, da se v sekundi zaljubiš vanj. Glavni ženski lik je tako topel, domač, da Ksenijo marinkovič vzameš v trenutku za svojo.
Film je takšen, da ga vzameš za svojega. Tako realen, da se ti ob trenutku, ko vidiš, da ljudje, ki bi po vseh standardih naj imeli najmanj predsodkov jih imajo največ.
Nebojša Glogovac je res tako zelo krasen, da hvalabogu, da je bog ustvaril tako lepe ljudi.
=)
Nebojša Glogovac
Igralec rojen pred letom 1970 bosanske krvi. Tako zelo me je zagrabil, da sem o risrču njegovih filmskih vlog.
Toliko pažnje po Bradu Pittu in podobnih pa takšna lepota praktično doma. Sem jugoslovansko dete, čeprav smo zdaj uradno tujci, za kar pa se z ljudmi iz Balkana nisem nikoli imela.
Se spomnim pred leti. Vsa izgubljena na otoku kraljevine, mesec dni 'osamljena' ob obali krasne Velike Britanije, prva in zlata vredna družba v razredu mladostnikov iz cele Evrope Srb in Bosanac in jaz, dekle iz Cjela.
Lik policaja na Hrvaškem, ki je po rodu srb, kljub vsem vmesnim pripetljajem pokaže kot nekega toplega, domačega medota ob katerega se lahko stisneš ob zimskih večerih.
Na trenutke surovost ob odzivu na napade glede narodnosti in hkratno prikazovanje sprejemanja drugačnosti.
Krasni trenutki topline in zacopanosti v življenje. Težkim momentov iz preteklosti, ki postopoma sprejema drugačnost zaradi sprenevedanja, da smo na koncu vsi ljudje, ki lažje preživimo, če si med seboj pomagamo. Brez obsojanja, brez sprenevedanja, da smo sami popolni.
Komentarji
Objavite komentar