Zadnjič sem pop***ila. Prijateljica, ki mi ogromno pomeni trpi, ker ima ob sebi kretena, ki ne prenaša dobro sebe kaj šele drugih. Pa bom rekla tako...veste verjetno kako to izgleda, dnevi, ki so dobri izgledajo v srcu pomirjeno, ko niso je na tapeti, mi pa stiskamo in držimo pesti, ter jo vzpodbujamo, da pride k pameti.
Se strinjam, zmeraj je nekaj narobe s tistim, ki uničuje tuja življenja, zganja psihični teror nad komerkoli. Pa se ne strinjamo, da smo glavni krivci sami, ker to dopuščamo, da se nam dogaja.
Dokler nas nihče ne zveže, nam onemogoči prostost in podobne finte imamo zmeraj zmožnost rečt ne. Nasilju, nezdravi zvezi, besedam, pokvarjenim ljudem.
Veste kako je potem to, ko izustiš nekaj tako groznega, ko človeka, ki trpi postaviš pred dejstvo, da sam očitno uživa še zmeraj v njegovi družbi, ker to prenaša.
Ne podajaj mnenj, če te nihče ne vpraša za njih.
Med konverzacijo, pa četudi s pogovarjanjem o statusih na fbju vsi radi podamo svoja mnenja, a včasih se je pač dobro vgriznit za jezik in zgolj pokimat z glavo.
Ljudje si tako zelo želimo slišat potrditve, da delamo prav tako kot počnemo, čeprav že vsa leta in predvsem zase, zelo narobe.
Berem profile prijateljev, na socialnem omrežju. Naletim na prijateljičin status kjer piše (povzamem), da jo nekdo ignorira. Vsuje se plaz komentarjev v smislu kako je ta človek slab, ker povzroča prijateljici ta občutenja.
Bog ne daj, da kdo odgovori, da omenjenega človeka, povzročitelja nelagodnih občutkov razume. Mogoče se omenjeni prijateljici kdaj zmeša in z nelagodnimi občutji zasuje zdaj ignorantskega nesogovornika.
Vsak odreagira po svoje in vsak ima pravico to po svoje počet.
Se strinjam, bodi fer do sebe in skušaj ne povzročati namernega zla drugim.
Za hec grem gledat med sporočila, kjer v inboxu pod vprašanjem Kako si kaj..ne najdem njenega odgovora. (prevelikokrat vidimo samo sebe)
Sama mam neizmerno rada ljudi. Zaljubljena sem v karakterje mojih sopotnikov skozi življenje. Ni mi odveč spoznavat nove, predvsem tiste, ki si jih potem iz dneva v dan želiš ponovno videt.
Z leti se človek nauči, da napake delajo vsi, vključno z nami in ne maram teorije, da so vsi krivi za vse, razen nas samih (to velja samo takrat, kadar se gre zame =))
Bom rekla tako. Iskrenost je težka beseda in zelo kruto dejanje. Ljudje posplošujemo, da si je želimo, ko jo prejmemo pa tako zelo velikokrat pokleknemo pred njo.
Teza, da je s človekom nekaj narobe, če ne klapa v kombinaciji skupaj z nami, je že kar nekaj časa ovržena. Lažje je živeti, če vemo, da smo sami kreatorji svojega življenja, če vzamemo za dobro stvari, ki nam jih ponudijo prijatelji ali si naložimo na plečena bremena mimoidočih.
Tudi sama ne maram preveč, če me prijatelji zmeraj podučijo o mojih kiksih. Velikokrat te zaboli, če te kdo postavi pred zid in te stisne ter sooči z dejstvom, da si za trpljenje odgovoren sam.
Mene tako radi prijatelji preizkušajo..kot naprimer včeraj. Vsa srečna s polovico las manj na glavi kot pretekla leta, sem sicer blazno zadovoljna a preveč zmrzjena, da bi hodila naokoli brez pokrivala.
Ravno zadnjič prejmem v dar tako zelo krasno. Na roke seštrikano od ene tako zelo krasne gospe.
Pa mi včeraj pravi Jerneja....sicer si ok...a v njej zgledaš stara. Tega mi še nikoli ni rekel nihče....ode kapa...ostane prijateljica.
Pa srečno 😉
( v primeru, da kdo ne razume o čem govorim ni popolnoma nič hudega. Tudi abstraktni umetniki so si verjetno velikokrat jemali k srcu, ker niso bili razumljeni...ampak so tisti, ki so delali s srcem zmeraj vztrajali do konca 😀 )😃
Komentarji
Objavite komentar