No takle....če se spomnim od kod izvira ne - simpatija s tem praznikom, gre potem takole.
Pr nas smo od nekdaj praznovali vse. Od tod moje navdušenje po prijetnem obeleževanju vsakega novega dne. Bila sem priden otrok...kdaj sem skrenila s pridne poti....hmhm bi rekla proti koncu osnovne šole.
Takrat sem pričela živet.
😁
Po svoje, malo manj ne ubogljivo, pa vseeno nekih velikih odstopanj stran od pridnosti nikoli ni bilo.
Pri nas smo imeli običaj, da smo na Miklavžev predvečer bedeli in po stanovanjih so hodili parklji. Po domače: soseda, ki se ji je dalo afne guncat in še vedno je nasračkala koga, da se ji je pridružil in sta/so šli/šle oblečeni v grozne oprave strašit po stanovanjih.
Ti parklji so bili oblečeni ne v kake seksi ali vsaj prijazne oprave z dolgimi jeziki ampak opremljeni z verigami, so se vsako leto izživljali nad nami otroci.
Nihče me ni silil, da naj bedim, od enega leta do drugega sem izgubila toliko strahu, da me je radovednost vsako leto premamila in sem bedela in jih čakala. Še danes poznam občutek, ki mi je delal družbo, ko so začeli ružit po vratih z verigami. Znala sem Sveti Angel na pamet, jokala pa sem zraven, to vem, kot, da bi bilo danes.
Na ta večer nisem šla nikamor, niti po stopnicah našega bloka. Eno leto je bila Ika bolana, nad mano stanujoča 'oma'. Šla sem s strahom do nje in se opremila za vsak slučaj s kuhlo. Na poti do prvega nadstropja sem naružila nič hudega slutečega parkeljčka v katerega je bila takrat oblečena čisto druga oseba.
Vedno mi je bil bliže Božič z bolj prijaznim sticem v rdeči opravi ali pa naš socialističen dedek Mraz.
Ena praznična izpred štirih let.
Zdi pa se mi, da se je na splošno pred leti ta Miklavž malo zanemaril in vesela sem, ker se to zdaj sčasoma spet spreminja.
Je pa res, da sem pristašica pozornosti. Vem, da me je velikokrat zmotila gesta...dobiš veliko, če je denar in če ga ni, darila pač ni.
Bila sem naučena, da je denar zmeraj....sicer ne veliko a nekaj ga zmeraj za luštne stvari je.
Sem pa nasprotnica oglaševanja, da Miklavž obdaruje le pridne otroke, kdo je občinstvo, ki sodi kdo priden je...in kdo smo mi, da sodimo nepokvarjenim bitjem kot so otroci.
Si predstavljate na tem svetu samo pridne ljudi? Kje bi potem bli vsi uspešneži, vsi zadovoljni ljudje?
😊
Ta čas je namenjen tudi blazno pospešenemu gledanju filmov...moj najljubši Pisma sv. Miklavžu.Čeprav je decemberskih aktivnosti, ki vključujejo tudi pospešene delovne aktivnosti ogromno, paše ob večerih pod deko, z ogromno šalco vročega čaja, z mojo Rozo, ki se greje ob meni kakšnega pogledat.
Čeprav je moje pismo bilo objavljeno že včeraj, ga v današnjem blogu ponovim, moram pa povedat, da je Miklavž ukrepal takoj in mi poslal gospoda, ki zna popravit klimo. Zdaj piha toplo in zdaj bo mir.
Moje pismo Miklavžu:
zadnje čase me zebe zelo, želim si, da mi prineseš kaj toplega. Čaja, kuhančkov, punčkov ipd imam v izobilju, tudi toplih dek, radiatorjev, kaloriferjev kok češ....zokni so seštrikani, šale rokavice, pulovre in kape že nosim....prinesi kar bo prijazno, toplo netečno in bo zdržalo vsaj do poletja...
če bo dolgotrajnega namena....pa prihodnje leto ne bom mela več želja...
vem, da sem za letos pozna....pa vseeno....malo se potrudi..tudi zame..
Kar pa se letošnjih parkeljnov tiče....sem velika punca in zdaj jih znam obvladat...pa če pridejo z verigami ali brez.
Pr nas smo od nekdaj praznovali vse. Od tod moje navdušenje po prijetnem obeleževanju vsakega novega dne. Bila sem priden otrok...kdaj sem skrenila s pridne poti....hmhm bi rekla proti koncu osnovne šole.
Takrat sem pričela živet.
😁
Po svoje, malo manj ne ubogljivo, pa vseeno nekih velikih odstopanj stran od pridnosti nikoli ni bilo.
Pri nas smo imeli običaj, da smo na Miklavžev predvečer bedeli in po stanovanjih so hodili parklji. Po domače: soseda, ki se ji je dalo afne guncat in še vedno je nasračkala koga, da se ji je pridružil in sta/so šli/šle oblečeni v grozne oprave strašit po stanovanjih.
Ti parklji so bili oblečeni ne v kake seksi ali vsaj prijazne oprave z dolgimi jeziki ampak opremljeni z verigami, so se vsako leto izživljali nad nami otroci.
Nihče me ni silil, da naj bedim, od enega leta do drugega sem izgubila toliko strahu, da me je radovednost vsako leto premamila in sem bedela in jih čakala. Še danes poznam občutek, ki mi je delal družbo, ko so začeli ružit po vratih z verigami. Znala sem Sveti Angel na pamet, jokala pa sem zraven, to vem, kot, da bi bilo danes.
Na ta večer nisem šla nikamor, niti po stopnicah našega bloka. Eno leto je bila Ika bolana, nad mano stanujoča 'oma'. Šla sem s strahom do nje in se opremila za vsak slučaj s kuhlo. Na poti do prvega nadstropja sem naružila nič hudega slutečega parkeljčka v katerega je bila takrat oblečena čisto druga oseba.
Vedno mi je bil bliže Božič z bolj prijaznim sticem v rdeči opravi ali pa naš socialističen dedek Mraz.
Zdi pa se mi, da se je na splošno pred leti ta Miklavž malo zanemaril in vesela sem, ker se to zdaj sčasoma spet spreminja.
Je pa res, da sem pristašica pozornosti. Vem, da me je velikokrat zmotila gesta...dobiš veliko, če je denar in če ga ni, darila pač ni.
Bila sem naučena, da je denar zmeraj....sicer ne veliko a nekaj ga zmeraj za luštne stvari je.
Sem pa nasprotnica oglaševanja, da Miklavž obdaruje le pridne otroke, kdo je občinstvo, ki sodi kdo priden je...in kdo smo mi, da sodimo nepokvarjenim bitjem kot so otroci.
Si predstavljate na tem svetu samo pridne ljudi? Kje bi potem bli vsi uspešneži, vsi zadovoljni ljudje?
😊
Ta čas je namenjen tudi blazno pospešenemu gledanju filmov...moj najljubši Pisma sv. Miklavžu.Čeprav je decemberskih aktivnosti, ki vključujejo tudi pospešene delovne aktivnosti ogromno, paše ob večerih pod deko, z ogromno šalco vročega čaja, z mojo Rozo, ki se greje ob meni kakšnega pogledat.
Čeprav je moje pismo bilo objavljeno že včeraj, ga v današnjem blogu ponovim, moram pa povedat, da je Miklavž ukrepal takoj in mi poslal gospoda, ki zna popravit klimo. Zdaj piha toplo in zdaj bo mir.
Moje pismo Miklavžu:
zadnje čase me zebe zelo, želim si, da mi prineseš kaj toplega. Čaja, kuhančkov, punčkov ipd imam v izobilju, tudi toplih dek, radiatorjev, kaloriferjev kok češ....zokni so seštrikani, šale rokavice, pulovre in kape že nosim....prinesi kar bo prijazno, toplo netečno in bo zdržalo vsaj do poletja...
če bo dolgotrajnega namena....pa prihodnje leto ne bom mela več želja...
vem, da sem za letos pozna....pa vseeno....malo se potrudi..tudi zame..
Kar pa se letošnjih parkeljnov tiče....sem velika punca in zdaj jih znam obvladat...pa če pridejo z verigami ali brez.
Komentarji
Objavite komentar