December je moj mesec. Mesec luči, praznovanja, pospešenega dela, pa vendar vedno s seboj prinese toliko veselja, pozitivizma, objemov, poljubov, nasmehov in lepih želja.
Se spomnim za leta nazaj, ko sem dirjala po trgovinah, da bom ustregla vsakomur z darilom za pod smrekco. Letos in že par, kar nekaj let nazaj tega ne počnem več. Podarjam stvari iz srca. Ne obremenjuje me dejstvo, da je v denarnici vsako leto manj denarja, kljub suši, podarjam vsako leto več.
Del sebe, nasmehe, vedno bolj trdne objeme, svoj čas, svojo energijo, del sebe, del svojega sveta.
Si kdaj zapomnimo voščila, ki nam jih podelijo prijatelji, znanci, kolegi ob teh zimskih praznikih, naj bo Božič miren, lep in blagoslovljen in se potem ne prepiramo na večer pred Božičem katere obeske bomo postavili na smreko.
Božič je kul, Božič združuje interese, združuje ljudi ob mizi, je čas, ko se ljudje znajo objet, tudi tisti, ki čez leto tega nikoli ne počno.
Tatarc...smisel našega Božiča. Prav razmišljam, tudi, če bom kdaj betežna starka in bom sedela nekje ob kaminu na ta večer....si bom privoščila ogromno porcijo tatarskega biftka, ki ga bom skrivaj rezala z nožem, ga jedla brez kruha, da moja družba mačk in psov ne bo opazila kaj počnem. Ajmer francoske in deci dobrega vina...pa ne vidim skrbi za noben v prihodnje preživet sveti večer.
Letos že ves mesec prejemam darila. Tisto, ko pride stranka v trgovino in ti pokloni pozornost, ker ji po njenem čez leto ustvarjaš nasmehe. Ko dobiš doma nareje pozornosti, ker ljudem, kot pravijo, polepšaš trenutke.
Sem pa najbolj vesela, ker letos težim s štumfi. To so tiste navzravžne nogavice, ki jih navlečeš nase pod hlače iz samo enega razloga, ker te zebe. V šestintridesetih letih svojega življenja sem jih oblekla samo v otroški dobi pod prisilo moje mamike, ko mi ni bila več kos sem jih nehala nosit. V spominu imam metanje po tleh, praskanje po nogah in jaaah kako grozno so lezle dol.
Zdaj odraščam in prihajam k pameti in jah...občutek je tudi s tem navzgravžnim podhlačnim dodatkom topel, domač in udoben. Zadnjč prilaufa k meni...Eva, srednješolka, hči moje prijateljice (prijateljstvo naju veže že vse iz osnovnošolskih dni dalje) me cmokne in pravi, da je od Božička, da me ne bo zeblo. Štumfi, Božiček in Eva Draga Hvaaaaaaaaaaala.
V familiji smo vsi bolj razmišljujoče, pisarsko razpoloženi, eni bolj drugi manj uspešno. V rokah imam krasno knjigo...ne vem katero že po vrsti..mojega sestriča, ki piše resneje in predvsem uspešnejše od mene. Knjiga je prvotno namenjena za mladino...to se pravi za vse, ki so v mladih letih in za tiste,ki so te že doživeli...v zameno želim le krasna voščila, ki jih podarite meni ali komurkoli tukaj ali na moji facebook strani, med njimi, meni najljubšega izberem in avtorju/avtorici podarim knjigo Stari svet za otroške duše Aleša Nosana.
Naj se širi vse, kar je lepo.
LJUBEK BOŽIČ VSEM
TaFajnaUrška
Lepo napisano, foto pa itak :)
OdgovoriIzbriši