Živijo in dobro jutro. Se vstanem, si zaželim lep dan in isto tako vsakemu od vas posebej.
Pa dobro sigurno ste se že tudi vsi dobrovoljci kdaj soočali s skrbmi, ki so presegale meje normalnega, tist občutek, ki ti ne pusti spat, tisto negativno vznemirjenje, ki z vsako novo minuto povzroča na novo nastale skrbi. Čeprav ni vznemirjenja zaradi novih izzivov, pomembnih izpitov, prelomnih službenih premikov, se porajajo skrbi kar tako, iz nule, tiste, ki nam ustvarjajo čir na želodcu in ustvarjajo bolezni. Grozno je, ko se namesto z veselim vzklikom v nov dan prebudiš s premetavanjem po postelji, ki traja celo noč in je budilka, ki kliče po jutranjem vstajanju zgolj rešiteljica in vzpodbuda, da se končno vstanemo.
Zadnjič je ob jutranji debati ob kavi, kolegico vznemirilo, ker smo razpravljale, da se vsako jutro moramo najprej sami sebe objeti. Skočila je v mene in me objela, da sama sebe že ne smem objemat, da koga za vraga že moram imet ob sebi, da me bo objel.
Pa kako odpravit skrb, vsaj, da z nami zvečer odide spat. Da da mir in da, če že mora z nami zjutraj vstane, ponoči pa nam da mir.
Sekiraj se za stvari na katere imaš vpliv, druge pa pusti, da oddidejo.
Zadnjič sem v službi pospravljala in se oglasi ena prijetna starejša gospa, pa mi razlaga to in ono in med drugim reče, da ona vsak mesec plača gospodu na hribu in ta se sekira namesto nje. Takoj, ko mu da denar...zanjo skrbi ni več.
Stvari so prelepe, da bi jih smeli videt grde.
Pa ste že kdaj doživeli, da ste imeli strah pred čim. Sama imam od nekdaj probleme z javnim nastopanjem, čeprav pravijo, da delujem kot da hrepenim po njem.
Pred leti smo imeli plesno produkcijo. Moja prijateljica se je ukvarjala s plešno šolo, ki je vsebovala plesne urice za prešolsko in osnovnošolsko mladino. Vsak od njenih prijateljev je pristavil piskrček zraven. Eni smo mularijo spoznavali s plesnimi koraki, bivši tekmovalci so večje otroke bodrili na treningih in jih pripravljali na nastope. Vsako leto pa so se vrtčevski in osnovnošolski otroci predstavili staršem na velikem odru dvorane v svojem kraju. Prireditev je vodila prekaljena voditeljica, ki je bila na odru v svojih vodah. En dan je zbolela. Ravno dan pred prireditvijo,
Vskočila sem na mesto povezovalke, čeprav že če sem samo pomislila na mojo pojavo pred množico sem se začela trest, kaj šele, da sem imela nalogo govorit. Ko sem rekla da bom prevzela to vlogo, sem imela občutek, da nekdo govori namesto mene.
Super je izpadlo. Moj ubijalski strah mi je preprečil, da bi v naprej napisan tekst prebrala (hvalabogu sem si ga napisala sama in govorila na pamet)
Imela sem srečo, da je prireditev bila za otroke. Otroci, če jih spustiš k sebi so tako krasna publika, starši pa ob pogledu na svoje mini nastopajoče še bolj. Imam občutek, da nihče ni opazil kdo sem...kaj šele to kako sem se tresla in na koncu pravzaprav uživala.
Večkrat, ko sem prišla na oder lepši je bil občutek.
Najlažje je zbežat stran....na prvi pogled močnejšemu od sebe je potrebno podat roko in zaupat vase.
Lep torek vsem
TaFajnaUrška
Pa dobro sigurno ste se že tudi vsi dobrovoljci kdaj soočali s skrbmi, ki so presegale meje normalnega, tist občutek, ki ti ne pusti spat, tisto negativno vznemirjenje, ki z vsako novo minuto povzroča na novo nastale skrbi. Čeprav ni vznemirjenja zaradi novih izzivov, pomembnih izpitov, prelomnih službenih premikov, se porajajo skrbi kar tako, iz nule, tiste, ki nam ustvarjajo čir na želodcu in ustvarjajo bolezni. Grozno je, ko se namesto z veselim vzklikom v nov dan prebudiš s premetavanjem po postelji, ki traja celo noč in je budilka, ki kliče po jutranjem vstajanju zgolj rešiteljica in vzpodbuda, da se končno vstanemo.
Zadnjič je ob jutranji debati ob kavi, kolegico vznemirilo, ker smo razpravljale, da se vsako jutro moramo najprej sami sebe objeti. Skočila je v mene in me objela, da sama sebe že ne smem objemat, da koga za vraga že moram imet ob sebi, da me bo objel.
Pa kako odpravit skrb, vsaj, da z nami zvečer odide spat. Da da mir in da, če že mora z nami zjutraj vstane, ponoči pa nam da mir.
Sekiraj se za stvari na katere imaš vpliv, druge pa pusti, da oddidejo.
Zadnjič sem v službi pospravljala in se oglasi ena prijetna starejša gospa, pa mi razlaga to in ono in med drugim reče, da ona vsak mesec plača gospodu na hribu in ta se sekira namesto nje. Takoj, ko mu da denar...zanjo skrbi ni več.
Stvari so prelepe, da bi jih smeli videt grde.
Pa ste že kdaj doživeli, da ste imeli strah pred čim. Sama imam od nekdaj probleme z javnim nastopanjem, čeprav pravijo, da delujem kot da hrepenim po njem.
Pred leti smo imeli plesno produkcijo. Moja prijateljica se je ukvarjala s plešno šolo, ki je vsebovala plesne urice za prešolsko in osnovnošolsko mladino. Vsak od njenih prijateljev je pristavil piskrček zraven. Eni smo mularijo spoznavali s plesnimi koraki, bivši tekmovalci so večje otroke bodrili na treningih in jih pripravljali na nastope. Vsako leto pa so se vrtčevski in osnovnošolski otroci predstavili staršem na velikem odru dvorane v svojem kraju. Prireditev je vodila prekaljena voditeljica, ki je bila na odru v svojih vodah. En dan je zbolela. Ravno dan pred prireditvijo,
Vskočila sem na mesto povezovalke, čeprav že če sem samo pomislila na mojo pojavo pred množico sem se začela trest, kaj šele, da sem imela nalogo govorit. Ko sem rekla da bom prevzela to vlogo, sem imela občutek, da nekdo govori namesto mene.
Super je izpadlo. Moj ubijalski strah mi je preprečil, da bi v naprej napisan tekst prebrala (hvalabogu sem si ga napisala sama in govorila na pamet)
Imela sem srečo, da je prireditev bila za otroke. Otroci, če jih spustiš k sebi so tako krasna publika, starši pa ob pogledu na svoje mini nastopajoče še bolj. Imam občutek, da nihče ni opazil kdo sem...kaj šele to kako sem se tresla in na koncu pravzaprav uživala.
Večkrat, ko sem prišla na oder lepši je bil občutek.
Najlažje je zbežat stran....na prvi pogled močnejšemu od sebe je potrebno podat roko in zaupat vase.
Lep torek vsem
TaFajnaUrška
Komentarji
Objavite komentar