Vam je že kdo kdaj povedal, da ste debeli....

Deklica sedi za mizo....z napol praznim krožnikom hrane pred sabo...še preden uspe pojest pripravljeno, ji ga odmaknejo.......

To se dela a se ne bi smelo. Stvari, se prikazuje ne kot dejanske so a kot jih mi sami prikazujemo drugim.

Najbolj zanimivo mi je, da gledam stare slike....one osnovnošolske, predvsem pa srednješolske, ko sem zaradi potepanja po trgovinah in pomerjanju oblačil imela občutek, da ne spadam v ta svet, da sem grda, da me je preveliko skupaj in doma so mi ves čas govorili, da tak ni čudno, ker tko veliko jem.

Veste kaj je ratalo zdaj moderno....plus size manekeni, gurmanska doživetja, zdravo, redno prehranjevanje, domače dobrote.

Ko buljim slike iz preteklosti me zadane kap...... včasih pomislim, ko bi s le zavedala, kako zelo sem bila lepa.

😀

Verjetno smo zdaj z leti dojeli, da ni point o tem, kolikšno velikost uspeš zvlečt nase ampak kako in koliko se gibaš in kaj ter kako se prehranjuješ. 

Ko ste kdaj komu povedali, da je debel nimam pojma, če ste tudi pomislili, da se tisti s kilami več morda bolje počuti, je lepši, bolj olikan, prijaznejši do okolja in nasploh do življenja kot vi.

Se spomnim tko leta nazaj, ko sva s frendico bili sprejeti na nekem natečaju za preobrazbo. Bili sva daleč najlepši, čeprav nobena s petdesetimi kilami s posteljo vred. Vse se je super izteklo dokler nisva rabili skočit v cotke pripravljene za naju. 

V kolikor bi bila najstnica bi po izboru verjetno delala samomor. To ni hec a je prav čisto za tist trenutek normalno razmišljanje.

Odnos do nekoga, ki ni po proporcijah enak kot ti, kaže luknjo v glavi....morda je v kakšnem trenutku to le povezano tudi z manjko kilogramov...morda kdaj luknjo v delovanju možganskih celic le ustvari lahkota oziroma želja po sitem in izpopolnjenem življenju.

Pa da ne bo ravno zdaj narobe razumljeno. Obožujem vse moje suhe prijateljice tiste, ki rade jedo in tiste, ki ne. Pri nas imamo vsi pošlihtane možgane ne glede na višino, težo, starost....ipd.

Za nas doma bom vedno debela, pa če druga ne za opozorilo, da se kdaj slučajno preveč ne zredim.

😆

                                                                  foto: Petra Čelik

Včasih pomislim, da ni vzrok v suhem človeku, da bi bil sovražen do sitega in obilnejšega...bolj me misli prevagajo k tistemu, da nezadovoljstvo v življenju prevaga ljudi na stran sovražnosti do soljudi.

Nikoli nisem imela problemov tipa, da bi se sama sebi zdela debela. Se mi zdi tako enostaven recept za preverjanje stabilnosti pri teži. Špegu, obleka, že jutranje počutje....zakaj bi po izgledu morali spraševat okolico,

Moram povdarit, da sama nikoli nisem imela pretiranih težav, ker sem bila izven lepotne sfere tipa....manekenke pod 50 kil.

Po moje vseeno prevaga ravnovesje v glavi in kako se sam prikazuješ okolici. Sem pa absolutno za zdrav, razgiban life...za večerne tu pa tam nezdrave prigrizke...za rekreacijo, ki nas naredi vsakodnevno bolj fit in zadovoljne.

Je pa smešn, da smo dan danes tipa ženske, ki smo lepe ..ne ogromne...ne s kilami, da je že vse skupaj neokusno...ki nočmo shujšat....mam par frendic s katerimi svoje kile noismo ponosno....in fajn zgledamo skupaj z njimi vred.

Stavek, da si me nihče ne predstavlja, da mi ne bi pasalo, če bi padla pod petdeset....ahhh...če si lep si lep.......tu kile nimajo niti najmanjše veze.

                                                                                      Mejte se lepo...to šteje