Prvi.....letošnjega leta. Prvi januar 2017. Že par dni prej sem vsem najedala kako bi šla na prvi dan novega leta ob morje, po dobro energijo, se vsest na fajn kavo in se met fajn. Ker tko bo potem celo leto. Sproščeno, kofetarsko z vonjem po morju ipd ipd.
Se peljeva, po planu zamujava par ur a kaj važno, da greva. Proti tisti kavi, tistim parim minutam sproščenega klepeta ob bučanju morskih valov.
Me zanaša v spanec in seveda zaspim, kot vedno, kadar ne vozim. Zbudim se na tisti lepi obvoznici, ki s pogledom na desno ponuja prekrasen razgled na morje. Se zaderem, da sem samo to rabla...nekaj minut spanca in zdaj sem kot nova. Se vsedem ornk na sedež, brez, da sem vsa zvita pod pasom. Puffff. Treši. Najprej mi v glavi pove, da z mojo kavo na morju ne bo nič, drugič premišljujem kaj sva povozile, tretjič pomislim, da upam, da ne bom rabla it na bolniško.
Se vstavimo, gremo ven, Druga stran, ki ugotovimo, da se je 'zabila' v nas vpraša, če smo cele. Smo. Se vsedemo nazaj v avto, odpeljemo, da se potem v miru zmenimo kako in kaj.
Ne gre nikamor. Avto stoji, gume so prazne. Avto za nama se ne more premaknit. Stojimo sredi obvoznice. Sem tiho, mene je strah, da me kdo ne povozi. Zdaj sem cela, ne želim, da bi me pa po kaki neumnosti še naknadno pobralo.
Spremljevalka gospoda v avtu, ki naju je pri 130 spregledal po tem, ko že pokličemo policaje nori. Kaj smo naredili, da bo njen gospod plačal preveč.
Komaj sem čakale te policaje, komaj sem čakala nekoga, da me spravi na drugo stran ceste, da ne stojim med 130 vozečimi in čakam, kot tele na nova vrata, da se za njih lahko skrije.
Pridivjajo. Nas prijazno vprašajo, če se bomo zmenili sami in nas rešijo in spravijo na drugo, varno stran.
Zdaj sem ok, zdaj lahko preživim tudi brez tiste kave ob morju. Zdaj razmišljat kako javit domov, da ne bo panike. Kasneje ugotovim, da se ni nihče preveč sekiral (sem srečna)
Nič me ne boli zato odklonim obisk na urgenci. V sebi še zmeraj čakam na tisto kavo na obali...pa vendar me je nekaj ustavilo, pa se sprašujem zakaj ne bi smela it tja.
Vsi so tako fucking prijazni, še deklica iz sosednjega avta se pomiri in si namenimo prijazne besede, vse je lažje. Si voščimo novo leto...se vsedemo vsak v svojo avtovleko in se odpeljemo.
Dobiva nadomestno vozilo in se odpeljeva proti morju na tisto kavo. Ni ista, nima tistega prijetnega okusa, ne paše.
Proti domu gre z lahkoto, ob vstopu skozi domača vrata mi zadiši sarma, paše kot še nikoli dosedaj.
Srečna sem, čeprav naslednji dan preživim na urgenci iz dneva poprej, ko ni bolelo nič se razboli vse. Briga me, sem v Celju na svoji postaji zdravja. Domač zdravnik me pregleda in pomiri ter reče...saj veste najlepše je doma.
Se naučim, da je kdaj potrebno vzet tablete....sem srečna, da obstaja bolečina, ki jo le te znajo ubit.
Nov dan, novi delovni dan, novi podvigi, nova doživetja in stari ljudje, ki jih imam neizmerno rada.
To šteje. Mejte se fajn.
TaFajnaUrška
Se peljeva, po planu zamujava par ur a kaj važno, da greva. Proti tisti kavi, tistim parim minutam sproščenega klepeta ob bučanju morskih valov.
Me zanaša v spanec in seveda zaspim, kot vedno, kadar ne vozim. Zbudim se na tisti lepi obvoznici, ki s pogledom na desno ponuja prekrasen razgled na morje. Se zaderem, da sem samo to rabla...nekaj minut spanca in zdaj sem kot nova. Se vsedem ornk na sedež, brez, da sem vsa zvita pod pasom. Puffff. Treši. Najprej mi v glavi pove, da z mojo kavo na morju ne bo nič, drugič premišljujem kaj sva povozile, tretjič pomislim, da upam, da ne bom rabla it na bolniško.
Se vstavimo, gremo ven, Druga stran, ki ugotovimo, da se je 'zabila' v nas vpraša, če smo cele. Smo. Se vsedemo nazaj v avto, odpeljemo, da se potem v miru zmenimo kako in kaj.
Ne gre nikamor. Avto stoji, gume so prazne. Avto za nama se ne more premaknit. Stojimo sredi obvoznice. Sem tiho, mene je strah, da me kdo ne povozi. Zdaj sem cela, ne želim, da bi me pa po kaki neumnosti še naknadno pobralo.
Spremljevalka gospoda v avtu, ki naju je pri 130 spregledal po tem, ko že pokličemo policaje nori. Kaj smo naredili, da bo njen gospod plačal preveč.
Komaj sem čakale te policaje, komaj sem čakala nekoga, da me spravi na drugo stran ceste, da ne stojim med 130 vozečimi in čakam, kot tele na nova vrata, da se za njih lahko skrije.
Pridivjajo. Nas prijazno vprašajo, če se bomo zmenili sami in nas rešijo in spravijo na drugo, varno stran.
Zdaj sem ok, zdaj lahko preživim tudi brez tiste kave ob morju. Zdaj razmišljat kako javit domov, da ne bo panike. Kasneje ugotovim, da se ni nihče preveč sekiral (sem srečna)
Nič me ne boli zato odklonim obisk na urgenci. V sebi še zmeraj čakam na tisto kavo na obali...pa vendar me je nekaj ustavilo, pa se sprašujem zakaj ne bi smela it tja.
Vsi so tako fucking prijazni, še deklica iz sosednjega avta se pomiri in si namenimo prijazne besede, vse je lažje. Si voščimo novo leto...se vsedemo vsak v svojo avtovleko in se odpeljemo.
Dobiva nadomestno vozilo in se odpeljeva proti morju na tisto kavo. Ni ista, nima tistega prijetnega okusa, ne paše.
Proti domu gre z lahkoto, ob vstopu skozi domača vrata mi zadiši sarma, paše kot še nikoli dosedaj.
Srečna sem, čeprav naslednji dan preživim na urgenci iz dneva poprej, ko ni bolelo nič se razboli vse. Briga me, sem v Celju na svoji postaji zdravja. Domač zdravnik me pregleda in pomiri ter reče...saj veste najlepše je doma.
Se naučim, da je kdaj potrebno vzet tablete....sem srečna, da obstaja bolečina, ki jo le te znajo ubit.
Nov dan, novi delovni dan, novi podvigi, nova doživetja in stari ljudje, ki jih imam neizmerno rada.
To šteje. Mejte se fajn.
TaFajnaUrška
Komentarji
Objavite komentar