FOTKE: KLAVDIJA VNUK PHOTOGRAPHY
Rada imam ob sebi ljudi, ki se zjutraj zbudijo in vedo zakaj so to storili. Eno je jutranje nelagodje, ko se moramo poslovit od varnega zavetja tople postelje. To ne šteje. Pred kavo sekunde slabe volje, so sprejete saj vsi rabimo čas. Na pripravo novega. Kot iziva, trenutka, dne.
Tudi v službi dobimo vsak daan izzive, vsaka nova 'domača naloga' nam predstavlja nov projekt v katerega se podamo z optimizmom in s ciljem, da bo naloga na koncu uspešno rešena.
Tako je z dnevom. Tako je z nami. S svojim pozitivnim načinom življenja grem toliko ljudem na živce kot imam 'podpornikov'. Spoštujem in prav dobro vem, da smo za ustnice obrnjene navzgor ali navzdol odgovorni predvsem sami. Pa kot pravim, ne štejem časa pred prvo kavo, takrat je oproščeno vsem.
Poanta vsega je, da za tisto za kar se odločimo se dogaja. Ne vsak trenutek, ne vsak dan a prihaja v navado.
Mislim, da ni toliko fora v tem, da se ne dogajajo slabe stvari, le mi jih vidimo drugače in ob vsaki na novo nastali žalosti vidimo na koncu lepo.
In znat bit žalosten je prednost...lepega dne.
Zadnjič sem imela neke dirke okoli dohtarjev in dobila slabe napovedi kar se tiče življenja s tabletami ali brez. Nič strašnega v primerjavi s tem kar se dogaja v svetu.
Pa sm padla. Moje počutje se je spremenilo v sekundi v vse simptome, ki mi jih je naštel doktor.
Zdej sem zdrava, zato je 'kriva' hvalabogu moja glava. Prepreke pa imamo, zato, da jih preskakujemo in malce telovadimo v življenju. In vse bo. Tud to. ;)
Okoli mene se zbirajo ljudje. Od sončkov, do uničevalcev dneva. Pa ti slednji uničujejo svoje trenutke, jaz se umaknem..že zdavnaj.
Veste one momente, ko so se ob nas zbirali ljudje, ki so nas spravljali ob živce. Zdaj se ne ukvarjamo več z njimi in jim podarimo nasmešek, ki ga nujno potrebujejo v vsej svoji jezi.
Pa se slišiva s prijateljico s katero sva zadnje čase manj v kontaktu a sva si blizu vsakič, ko se slišiva, vidiva.
Pa se odloči, da me pofotka, za dobro voljo, dober dan, za lep spomin, da smo fajn. Veste, da lahko vsakemu človeku podarimo kaj lepega. Vsak izmed nas ima nekaj kar dela svet lepši. Eni to ne vedo zato tudi dajat ne zmorejo.
Imam ljudi s kvalitetami od vsakega prejmem kaj lepega. Cenim in se trudim delit...tisto svoje, med njih kar imam.
KLIK DO LINKA, ČE KOGA ZAMIKAJO FINE FOTKE
Pa zadnjič čvekava s frendico v avtu. Tako sladko zlato bitje je. Pa praviva, da ja v življenju obstajajo ljudje, ki jih imamo neskončno radi...pa nam jemljejo energijo....to je tisto, kar od nas lahko vzamejo.
Edino kar ne morem vzet za dobro je smrt bližnjih. Pa je zadnjič s prijaznimi besedami opisala gospodična. Pred leti ji je umrla mami. Njen starš in hkrati best frendica, ki ji je s svojim odhodom dala zadnjo brco v rit, pri njeni samostojnosti.
Srečna sem ob ljudeh, ki vidijo dobro. Že v šoli nas je jezilo, ker so nekateri učitelji iskali neznanje namesto znanja, ob tem mi pride na um...kar iščeš to dobiš.
Poanta vsega je, da za tisto za kar se odločimo se dogaja. Ne vsak trenutek, ne vsak dan a prihaja v navado.
Mislim, da ni toliko fora v tem, da se ne dogajajo slabe stvari, le mi jih vidimo drugače in ob vsaki na novo nastali žalosti vidimo na koncu lepo.
In znat bit žalosten je prednost...lepega dne.
Zadnjič sem imela neke dirke okoli dohtarjev in dobila slabe napovedi kar se tiče življenja s tabletami ali brez. Nič strašnega v primerjavi s tem kar se dogaja v svetu.
Pa sm padla. Moje počutje se je spremenilo v sekundi v vse simptome, ki mi jih je naštel doktor.
Zdej sem zdrava, zato je 'kriva' hvalabogu moja glava. Prepreke pa imamo, zato, da jih preskakujemo in malce telovadimo v življenju. In vse bo. Tud to. ;)
Okoli mene se zbirajo ljudje. Od sončkov, do uničevalcev dneva. Pa ti slednji uničujejo svoje trenutke, jaz se umaknem..že zdavnaj.
Veste one momente, ko so se ob nas zbirali ljudje, ki so nas spravljali ob živce. Zdaj se ne ukvarjamo več z njimi in jim podarimo nasmešek, ki ga nujno potrebujejo v vsej svoji jezi.
Pa se slišiva s prijateljico s katero sva zadnje čase manj v kontaktu a sva si blizu vsakič, ko se slišiva, vidiva.
Pa se odloči, da me pofotka, za dobro voljo, dober dan, za lep spomin, da smo fajn. Veste, da lahko vsakemu človeku podarimo kaj lepega. Vsak izmed nas ima nekaj kar dela svet lepši. Eni to ne vedo zato tudi dajat ne zmorejo.
Imam ljudi s kvalitetami od vsakega prejmem kaj lepega. Cenim in se trudim delit...tisto svoje, med njih kar imam.
KLIK DO LINKA, ČE KOGA ZAMIKAJO FINE FOTKE
Pa zadnjič čvekava s frendico v avtu. Tako sladko zlato bitje je. Pa praviva, da ja v življenju obstajajo ljudje, ki jih imamo neskončno radi...pa nam jemljejo energijo....to je tisto, kar od nas lahko vzamejo.
Edino kar ne morem vzet za dobro je smrt bližnjih. Pa je zadnjič s prijaznimi besedami opisala gospodična. Pred leti ji je umrla mami. Njen starš in hkrati best frendica, ki ji je s svojim odhodom dala zadnjo brco v rit, pri njeni samostojnosti.
Srečna sem ob ljudeh, ki vidijo dobro. Že v šoli nas je jezilo, ker so nekateri učitelji iskali neznanje namesto znanja, ob tem mi pride na um...kar iščeš to dobiš.
Pa je res tako?
Komentarji
Objavite komentar