Spektakli so mi všeč nasploh v življenju ali pač tam kamor spadajo-na odru. Si kupim karto, se pridružim fajn ljudem in grem.
Že na začetku za karto odštejem res minimalno in si privoščim sedež v najvišjem, v najbolj odmaknjenem kotičku tega svetišča, ki se imenuje Cankarjev dom. Gallusova dvorana, kotiček v zadnji vrsti, na sredinskem sedežu bo vsaj za tisti večer samo moj.
Navkljub kritikam, ki se usujejo ob premieri z negativnim prizvokom, vztrajam in si ogledam predstavo. Sicer nimam pojma odkod simpatija do dotične, saj od prve do zadnje strani, če smo čisto resni tudi do predzadnje oziroma do sredinske strani iz moje strani Vojna in mir pač nikoli ni bila prebrana.
Pa saj verjetno kdo razume kako je, ob veličini tako karizmatičnega pisanja tako velikega pisatelja kot je Tolstoj te zmrazi od vznemirjenja že ob naslovu, kaj šele, ko takrat, ko vse od prve do zadnje vrstice vse skupaj prebereš. Pretiravam. Vsaj z daljšimi odlomki smo bili po večini vsi v mladostniških letih s to klasiko ozveščeni.
Moram povedat, da sem zaradi afere s petelinom, predstavo šla še raje gledat, kot bi jo bila drugače.
Pa da ne bo pomote, nisem zagovornica mučenja živali, ne nosim krzna in zame najbolj grozni filmi so tisti v katerih nastopajo bog ne daj trpeče živali, a se mi je tokrat to s petelinom zdelo vseeno pretirano.
Da povzamem: v predstavi v določenem momentu nastopi tudi petelin, ki ga vržejo v zrak. Ker se za skok ne odloči petelin prostovoljno, to sigurno ni dejanje katerega bi odobravali in zato so se oglasili vsi zagovorniki živali in mislim, da dosegli to, da se petelina v predstavi vsaj ne meče več v zrak.
(podpiram)
Kot plus točke sem si pripela to, da sem svoj sedež izbrala na drugem balkonu, v tako oddaljenem kotičku te spoštovanja vredne dvorane, da ni bilo straha, da bi priletel petelin meni ali komerkoli ob meni sedečih in nič hudega slutečih morda v glavo.
Ob vseh pripravah na to predstavo, ki se je prelevila v psihično pripravljanje na trenutke s tem petelinom, sem omenjeno žival z rdečo rožo na glavi med ogledom predstave spregledala.
Odločila sem se, da ga ni bilo in pika.
Moram pa povedat, da sem bila presenečena , ker sem zaradi začetnih negativnih govoric, bila pripravljena na najslabše.
Mene je presenetilo vse skupaj. Sploh prvi del je bil krasen. Igra, kostumsko rajanje na odru, tu pa tam sem izgubila 'zvok', ki je ušel ne vem pač kam, med podajanjem mikrofonov med igralci.
Verjetno je bila to edina rešitev v tako velikem prostoru a igrat z mikom v roki in to gledat. Ne, hvala.
Ni me motilo, da sem sedela tako zelo zadaj, saj sem kot kar pridna obiskovalka dvoran z gledališkimi odri uspela tudi na daleč, po hoji, glasu, gibanju prepoznat vsaj glavno, zvezdniško srenjo omenjene predstave.
Igralci so krasno ponazorili like iz tistega časa in osebe s te famozne knjige, ki si jo marsikdo izmed nas niti ne upa začet brat.
Vglavnem..ne vem koliko čez tisoč strani dolga knjiga me je po ogledu predstave zamikalo in ko si privoščim dolg dopust nekje na samotnem otoku jo sigurno vzamem zraven.
Vso spoštovanje, če jo berete........jaz sem za mir brez vojne...in za en sam ljubi mir.
P.s. pejte gledat predstavo, ker ni tako zgrešena investicija, ki jo prikazujejo nekateri....še zmeraj pa imate možnost se sami odločit in ob zadosti dolgem odmoru oditi domov.
Veličino vsekakor ima, čeprav bi jo morda s kakšnim drugim režiserjem tudi lažje ludem prikazalo.
Že na začetku za karto odštejem res minimalno in si privoščim sedež v najvišjem, v najbolj odmaknjenem kotičku tega svetišča, ki se imenuje Cankarjev dom. Gallusova dvorana, kotiček v zadnji vrsti, na sredinskem sedežu bo vsaj za tisti večer samo moj.
Navkljub kritikam, ki se usujejo ob premieri z negativnim prizvokom, vztrajam in si ogledam predstavo. Sicer nimam pojma odkod simpatija do dotične, saj od prve do zadnje strani, če smo čisto resni tudi do predzadnje oziroma do sredinske strani iz moje strani Vojna in mir pač nikoli ni bila prebrana.
Pa saj verjetno kdo razume kako je, ob veličini tako karizmatičnega pisanja tako velikega pisatelja kot je Tolstoj te zmrazi od vznemirjenja že ob naslovu, kaj šele, ko takrat, ko vse od prve do zadnje vrstice vse skupaj prebereš. Pretiravam. Vsaj z daljšimi odlomki smo bili po večini vsi v mladostniških letih s to klasiko ozveščeni.
Moram povedat, da sem zaradi afere s petelinom, predstavo šla še raje gledat, kot bi jo bila drugače.
Pa da ne bo pomote, nisem zagovornica mučenja živali, ne nosim krzna in zame najbolj grozni filmi so tisti v katerih nastopajo bog ne daj trpeče živali, a se mi je tokrat to s petelinom zdelo vseeno pretirano.
Da povzamem: v predstavi v določenem momentu nastopi tudi petelin, ki ga vržejo v zrak. Ker se za skok ne odloči petelin prostovoljno, to sigurno ni dejanje katerega bi odobravali in zato so se oglasili vsi zagovorniki živali in mislim, da dosegli to, da se petelina v predstavi vsaj ne meče več v zrak.
(podpiram)
Kot plus točke sem si pripela to, da sem svoj sedež izbrala na drugem balkonu, v tako oddaljenem kotičku te spoštovanja vredne dvorane, da ni bilo straha, da bi priletel petelin meni ali komerkoli ob meni sedečih in nič hudega slutečih morda v glavo.
Ob vseh pripravah na to predstavo, ki se je prelevila v psihično pripravljanje na trenutke s tem petelinom, sem omenjeno žival z rdečo rožo na glavi med ogledom predstave spregledala.
Odločila sem se, da ga ni bilo in pika.
Moram pa povedat, da sem bila presenečena , ker sem zaradi začetnih negativnih govoric, bila pripravljena na najslabše.
Mene je presenetilo vse skupaj. Sploh prvi del je bil krasen. Igra, kostumsko rajanje na odru, tu pa tam sem izgubila 'zvok', ki je ušel ne vem pač kam, med podajanjem mikrofonov med igralci.
Verjetno je bila to edina rešitev v tako velikem prostoru a igrat z mikom v roki in to gledat. Ne, hvala.
Ni me motilo, da sem sedela tako zelo zadaj, saj sem kot kar pridna obiskovalka dvoran z gledališkimi odri uspela tudi na daleč, po hoji, glasu, gibanju prepoznat vsaj glavno, zvezdniško srenjo omenjene predstave.
Igralci so krasno ponazorili like iz tistega časa in osebe s te famozne knjige, ki si jo marsikdo izmed nas niti ne upa začet brat.
Vglavnem..ne vem koliko čez tisoč strani dolga knjiga me je po ogledu predstave zamikalo in ko si privoščim dolg dopust nekje na samotnem otoku jo sigurno vzamem zraven.
Vso spoštovanje, če jo berete........jaz sem za mir brez vojne...in za en sam ljubi mir.
P.s. pejte gledat predstavo, ker ni tako zgrešena investicija, ki jo prikazujejo nekateri....še zmeraj pa imate možnost se sami odločit in ob zadosti dolgem odmoru oditi domov.
Veličino vsekakor ima, čeprav bi jo morda s kakšnim drugim režiserjem tudi lažje ludem prikazalo.
Komentarji
Objavite komentar