MUČENIKI, ODNOSI IN OSMI MAREC

Dobro jutro vsem! Meni kaže uro pred peto zjutraj. Včasih ne morem spat. Morda pa se bliža čas, ko bom spet lovila sončne vzhode. Popoldanska hoja in rekreacija sta popolnoma ok a čisto neprimerljiva z jutranjo energijo, ki jo dobiš ob prebujanju sonca nekje tam malo stran od mesta za našo Savinjo.

Danes je 10. marec, dan, ko praznujejo moški. Vsi, ki se čutite, da ste čez leto na kakršen koli način mučeni od mene Vam voščim vse najlepše in vam ob morebitnem današnjem srečanju stisnem kak objem.
Vse najlepše dragi ljudje.

Letos sem prvič po dolgem času vstala navsezgodaj in šla v cvetličarno že dan prej....zorganizirala cvetje in ga čez dan podarjala mojim ljubim tetam, gospem ob osmem marcu.


Bom rekla tako. Vsemu ogromnemu številu ženskih prijateljic ponavadi nikoli ne podarjam cvetja....ta dan je rezerviran...za tete...spoštovanje gospe, morda šefice v službi, sosede katere je potrebno spoštovan in ki so nas že kot male podile stran na igrišče...proč od bloka.
Pa vseeno, če mi za koga zmanjka cvet ne citiram vseh poznanih verzev in se opravičujem kako mi je zmanjkalo rož ali bodisi denarja. Podarim objem, poljub ali nasmeh.


Z leti sem ratala hmmm morda občutljivejša. Včasih se pa vprašam, če to ni le lekcija in zaključek poglavja, ki sem ga preživela z nekom, ki mu ni pomenil nič dan žena, rojstni dan, ali če bolje zanj je bil brez vrednosti vsak nov dan.
Nehala sem se opravičevat za vse moške, ki jim je škoda podarit cvet ženski, ki jo spoštujejo. Sita sem na tone opravičil v stilu kako mora bit vsak dan poseben in ne samo ta dan. Hecno...te stavke ponavadi slišim iz ust ljudi, katerih dnevi so res enaki vsi in ne niso obarvani v srečo.

Verjetno ni niti prav, da vso to cvetje pogojujemo s spoštovanjem  do žensk. Moški ti ne prinese rože in dobi štempl nespoštovanja do žensk. Hecno ampak ta roža očitno samo simbolično ponazarja odnos do pripadnic ženskega spola.

Včasih me presune, da je večji problem drugje kot v tako veleopevanem odnosu tako imenovanih maminih sinčkov.
Mam občutek, da se na površje zmeraj bolj vzpenja druga skrajnost...nespoštovanja soljudi.

Kako imamo deljena mnenja o podarjanju cvetja tudi za druge namene za časa življenja. Mnoge skrbi kaj bo s cvetjem, ko ga podarimo. Mislim, da je naša glavna briga ta, da ga s srcem podarimo.

Skrb za drugega pa lahko privede tudi v vsiljevanje lastnih želja in potreb.
Včeraj sva si misli (na glas seveda) izmenjevala s prijateljem, ko sem se iz službe ob njegovi družbi vračala domov.

Prav razmišljala sem, kako je nekaterim ljudem samoumevno poskrbet za želje nekoga drugega in samoumevno mu/ji z malenkostmi polepšat dan.
Sladoled, refoškec, kofe. Objem, poljubček. Tako malo a tako zelo posebno in veliko.

Po drugi strani sva razmišljala kako bi ljudje radi rešili ljudi, kako naši dragi zamujajo prilike, ker so v življenju vredni večjih priložnosti.
Pa nama je prišlo na um, da je najtežje v življenju pustit ljubega človeka, da je srečen v 'svojih' sanjah in brez  'pametnih' nasvetov bit enostavno srečen z njim.


                                                               Podarimo bližino.
                                                                    TaFajnaUrška