Poln kufer mam teh letošnjih bolezni. Do sedaj sem se ukvarjala načeloma samo z migrenami. Vem, da sem tam po dvajsetem dvakrat fasala salmonelo in enkrat po tridesetem rota virus. To je to.
Nobenih drastičnih zadev in sezonskih virusov.
Letos sem kot zakleta. Fašem to, potem se nalezem nečesa drugega. Ko prebolim zdaj že sumim, da od veselja padem po tleh in spet ležim, zaradi poškodovanega gležnja. Noro res. Še zame.
Pa vseeno mislim, da je bolezen najbolj kretensko spregledat. Morda si je včasih težko priznat, da naše telo enostavno potrebuje počitek. Mogoče je znak, ko v našem telesu nekaj zaškripa, da morda delamo v našem vsakdanu pa le kaj narobe.
Mogoče se je treba kdaj ustavit in si pokazat, da se vseeno pa tudi sami sebe imamo najraje.
Je pa krasen občutek, ko se kot veliki gurmanki začne upirat hrana.
Trenutno mi je všeč takšna; brez izrazitega vonja in z blagim okusom.
Po šestih dneh se mi je zaluštalo nečesa hranljivega. Okus po kompotu, hladni sladkani vodi in sadju v njem. Svašta. V predalu tam na koncu ob vložninah sem našla kupljenega, breskovega, kot, da bi odkrila vrhunec kulinaričnega doživetja.
Psa sem odrešila danes. Z Rozo sva opravili sice vsakodnevni najin maratonski sprehod kot mu pravim. Šlo je...po pardnevni vmesni pavzi, sem skinala tistih par kilometrčkov in utrujena se zvrnila ravnokar na posteljo.
Roza je hvaležna, jaz utrujena do amena. Si natlačim poušter pod glavo in se pokrijem s tisto lažjo, spomladansko dekco. In pišem kasneje.
Evo me. Ura je, ko počasi že vse leže k počitku. Spet. Zaključujem bolniški praznični stalež in ja upam na lepši in bolj pozitivno naravnan pričetek novega delovnega tedna.
Se veselim spet novih zagat pa vseeno mislim, da bom postavila sebe večkrat na prvo mesto, večkrat rekla ne in se večkrat podružila z ljudmi, ki mi pašejo...konec koncev tudi bolezen sami pritegnemo kajne?
Uspešen in krasen prvi majski teden vsem
Komentarji
Objavite komentar