Danes pišem zvečer. Dan je bil takšen, da sem ob koncu dneve pomislila, kako dobro je potekalo vse skupaj, da sem pozabila in sploh ne pomislila na to, da doživljam tečen, zoprn ponedeljek.
Bil je hiter, učinkovit. Pestro in prav prijetno je minil.
Šla sem v trgovino. Ravno sem imela vmesen čas in usekala pot proti City centru. Nisem nek sovražnik našega nakupovalnega centra, pa vseeno zmeraj manj zahajam tja.
Sem mnenja, da energija v njem zame ni dobra. Vsaj trenutno ne. Rabim zrak, čeprav vse prej kot čistega Celja.
Ne moti me gneča in ne motijo me ljudje. V množici se zgubim in v mislih odtavam, kot, da bi bila sredi celega prostora čisto sama.
Sem sama s sabo in se ne ukvarjam z drugimi. Grem mimo marsikaterega človeka, ki verjetno misli, da sem trešena.
Podarjam nasmehe mimoidočim, ker ne čutim potrebe, da bi delila slabo voljo. Svoje nimam, nimam pa tudi želje, da bi jo črpala iz okolice.
Objamem kakšnega poznanega in grem mimo koga, celo takrat, ko bi se spodobilo ustavit.
Včasih v svoji glavi vrtim filme, kjer ne nastopajo mimoidoči in takrat nehote, brez namena škodit okolici, poletim mimo njih.
Se ustavim v prvi trgovini, kjer podam v reciklažo nič več nošene obleke, si pridobim popust in ga v trenutku izkoristim.
Prodajalka me ošvrkne in mi namesto nogavic, ki jih imam v rokah ponudi druge.
Ji rečem, da ima prav, da kje piše, da moram biti dolgočasna in jo pogledam s svojimi črnimi zokni v roki.
Gospodična me ošvrkne in s komplimentom, da že ne morem bit dolgočasna, 'kupi' mojo pozornost.
'Zapravim' še drug popust in z vrečkami v rokah zapustim z energijo vseeno polno trgovino.
Ne vem kako je z vami a vedno, ko grem iz prodajalne mimo tistih stebrov napolnjenim s senzorji, no takrat imam občutek treme, zmeraj razmišljam, če mi je morda kdo podtaknil kaj v torbico oz. mi bo pričela piskat denarnica iz sicer super štacune v prvem nadstropju (denarnica je bila plačana-vsaj upam, zame je bila darilo =))
Zmeraj piska a danes hvalabogu ni.
Nikoli mi ni bilo jasno kter debil v denarnico všije kodo, ki piska, dokler je cele ne prelomiš in zraven zlomiš še pol sicer nove denarnice. Pa pazi ta vrag se nekot ponovno zmeraj nazaj napolni.
Samo enkrat so me 'dobili' smejal se je cel Špar in takrat so se varnostniki spravili name.
Verjetno je pol obiskovalcev privoščljivo verjelo, da sem pokradla pol trgovine a tisti, ki štekajo humor celjskih varnostnikov, so se nasmejali in odpravili mimo.
Res je anoying, če ti piska kupljena zadeva, za katero si pravzaprav plačal. Verejetno ti slabo vest ne nabija poštenost.
Že stokrat prelomljena koda je ponovno napolnjena veselo piskala.
A poštenost sodstva v naši državi.....ah znali bi prijazno in pošteno dekle spoznati za krivo.
Nikol nisem nič ukradla in namerno tudi nikoli ničesar ne bom....vsaj upam, da obdržim trezno glavo in pošteno dušo, um in srce.
Mimo trafike te dni it ... je kot bi se odpravljal mimo mrtvašnice. Predalčki, kjer so spravljene škatlice cigaret spominjajo na predale s spravljenimi trupli.
Vsi so znoreli s temi slikami, pohabljenih, bolanih, mrtvih ljudi.
Nikoli nisem zagovarjala kajenja, čeprav je užitek ob kavi pokadit kakšno cigareto...se s prjatli odpravit na čvek in hja...ob družbi je tudi cigaret prijetnejšega okusa.
A tu čist vn padem Zaka za vraga ni na alkoholnih flašah popokanih lobanj,
zakaj ni razpadlih jeter na steklenici jegermajstra, zakaj ni na s pesticidi pošpricanih pomarančah slik počasi umirajočih ljudi, zakaj je z nevarnimi strupi škropljena zelenjava dovoljena, da se prodaja.
Država tako lepo skrbi za naše zdravje, da še niso razen Kitajcev iznašli slovenski proizvajalci ličnih, modnih dodatkov, ki se jim reče cigaretnice.
Vse leti, razpada na sto strani.
Se zahvalim dobri duši iz celjske trafike, ki mi je od bog ve kje potegnila eno in se me usmilila posmrtnih izgledov v moji sicer ročno narejeni modni taški.
S čim se ukvarjamo...če hočeš kadit boš kadil...pa si obsojen kot zločinec...
onasneževanje je dovoljeno...na vhodnih vratih našega Celja ni slik umirajočih ljudi zaradi onesnaženosti necigaretnega ampak vseeno strupenega dima.
Kasneje sem naletela na članek, da je rodila Nina Osenar, da sta z možem, s partnerjem nabavila ne vem kakšno ležišče oz. voziček za otroka. Cele milijone naj bi dala zanj in kakšna grozota je to v razmišljanje ljudi 'sili' ta članek.
Ukvarjanje samim s sabo je tako luštno početje...pa četudi si ob uživanju ob kavi prižgemo kakšen cigaret.
Srečne ljudi ne jezi tuje zadovoljstvo
Pa vse lepo
TaFajnaUrška
Komentarji
Objavite komentar