Spoznala sva se v vročini. Na sredi krasnega otoka. Ni naju zbližalo Celje...a sva morala na letovanje. Vsak zase. Zgodba ni vezana na čustva ob katerih se ljudje držijo za roke...a spoznala sem krasnega človeka in posledično ponovno celo četico srčnih ljudi.
Nisem imela pojma kdo je. Le njegova dela in poslanstvo sem poznala. Za družbo sem takrat na morju imela prijateljico, ki je bila bliže vsaj po poznanstvu temu pebu.
Skratka nismo iznenada po prihodu z dopusta postali best friendi a zdaj se poznamo, se pozdravimo, kaj skupaj kdaj spijemo in se objamemo.
Skratka, da ne dolgovezim o naših pogovorih pod drevesom v hladu na sončni Hrvaški preidem raje kar k bistvu.
Društvo Enostavno pomagam že v imenu nosi vse kar mora. Ljudje tam so krasni, čudoviti in vse kar počno je, da pokažejo človeku, ki tudi v težavah zmore ob njihovi družbi videt, da ni sam.
Pred časom sem ujela, da je bivši športnik, rokometaš, upam, da nisem zgrešila panoge na vozičku. Hrbtenica zjebe človeka, da ostane praktično 'brez' svojih nog. Ko jih še imaš a te ne nosijo več upanje, da jih ponovno naštimaš za uporabo obstaja.
Plačujemo zdravstvo, nas preganjajo, če mesec ali dva ne plačamo pravočasno računa, ko pa je treba pokriti stroške kakšne bolj zahtevne operacije ostanemo 'bosi'.
Hvaležna sem za ljudi, na katere se lahko zaneseš, ko ti lastna pamet, moč odpove.
No skratka, toliko sem kdaj imela zraven priprave kakšnega koncerta, da vem, da ni mačji kašelj. Ni luštno nabrat in se zanesit na sponzorje, ter na kup zbrat ljudi, ki so pripravljeni delit svoje talente in s pomočjo nih na kupček zbrat denar.
Bil je dogodek, to nedeljo, na lep sončen dan. Ta je sigurno skrivil število množice v dvorani. Ljudi spravit noter, ko pa je tako luštno posedet zunaj in si nabirat D vitamin za zdravje.
Počutje naše je pomembno...a kljub vsemu so vsi zbrani v dvorani dokazali, da nam je mar...tudi za počutje sočloveka.
Grenak priokus je naneslo dejstvo, da moj prijatelj, naš peb, vrhunski pianist, vokal majstor Uroš Perič sredi Amerike napolni dvorane ali zunanje prostore za prireditvi, ki niso majhni. Napolnit dvorano celjskega doma pa je očitno projekt.
Srce me boli, da je stol namenjen Bojčiju, glavi našega knježjega mesta, ostal prazen.
Pa kaj pa vem, toliko sem morda neumna, da vseeno verjamem, da vsi odgovorni ljudje. Celjske pojave na položajih opravičujejo svoj izostanek in kažejo pripadnost nekomu, ki mu je pomoč nujna z nakazilom na račun, namenjen za Nenadovo operacijo.
Priznam. Sama sem letela po karto in odštela tistih borih deset eurou ne glede na to ali bi sedela to lepo sončno nedeljo v dvorani ali ne. Zato sklepam....da ostali delujejo podobno.
Bilo je lepo. Srčno, toplo domače. Nasmeh na obrazu človeka, komur je bil namenjen koncert je odtehtal prazne stole temačnega prostora v nedeljskem dopoldnevu.
Vsaka čast glavnemu akterju, vsaj mislim, da bivšemu košarkarju Mihi, ki je izkazal vso spoštovanje ljubemu človeku.
Spoštovani Oto Pestner, Uroš Perič, Miha Čmer...ter vsi iz Enostavno Pomagam z Milanom in Jernejo na čelu. Aplavz.
Ne morem pa mimo tega, da fant, ki je prejel najvišje državno priznanje za prostovoljstvo s strani predsednika g. Boruta Pahorja, prejemnik celjskega grba, ni bil počaščen s polno dvorano celjskega doma.
Hudo mi je, ker nimam pojma kaj moraš v Celju naredit, da ti uspe in te podpro z obiskom na, s takim lepim namenom obeleženi prireditvi.
Ima v Celju uspeh res tako zelo poseben pomen?
Vsi se sprašujemo zakaj je Celje prazno, morda je potreben le enostaven dvig riti in korak proti dogodkom, ki so v Celju pravzaprav konstantno organizirani.
VRAČA SE POMLAD
Fotke sem z dovoljenjem sunala s Fb strani Humanitarnega društva Enostavno pomagam..fotkal pa je Nik Skerbiš.
Vse lepo
TaFajnaUrška
Komentarji
Objavite komentar