TAKOLE

                                                                fotka: Laura Burnik

Je dan, ko sem se uspela pravočasno vstat in še takrat, ko je sonce, tako rahlo vzhajalo, mi je uspelo lovit prve sončne žarke. Super zadeva sploh, če je psu vroče sredi dneva in je jutranji sprehod odlična pasja rekreacija zanjo in tudi zame seveda.

Čeprav je zaprtje celjskega letnega bazena še sredi junija povzročalo preglavice...se dnevna vročina od petka že lahko uspešno ubija v njem.

Najin sprehod so popestrili z bližnje celjske srednje šole. Cela avenija sicer lepega savinjskega nabrežja, se je prelevila v ulico pozitivnih misli.

Mimoidoči so razglabljali o poanti tega...koliko slovničnih napak so zapazili in koliko časa bo to obstalo tam....se pravi po celjsko, se je pričelo tudi najino jutro.

Pretekli vikend smo ujeli Poletno muzejsko noč. Zame ravno prav srhljivo dejstvo, da še nisem ujela prekrasnega MESTA POD MESTOM. Čudovito doživetje, krasna Jeans generacija v MUZEJU NOVEJŠE ZGODOVINE in čudovit performance v GALERIJI SODOBNE UMETNOSTI.

Preden smo uspeli stopit v prvo destinacijo nas je verjetno nič hudega sluteča gospodična želela opozorit, da je znotraj vroče in naj raje ostanemo zunaj...Celjsko je to...smo se strinjali zunaj čakajoči.

Čeprav se stvari spreminjajo in nočna muzejska gneča je vsekakor na naše veselje kazala, da je temu res tako.

Smo stali ob strani, na sredini je bila postavljena kopica stolov kateri so imeli že vsi zasedene prostore. Poslušala sem Veroniko, pravzaprav pesmi iz tako zaljubljenega mesta ljubezn.

Krasen zbor, orkester, nastopajoči, eni bolj všečni, drugi manj in Klemen Bunderla, ki je buril celjsko javnost s svojo opravo kratkih hlač na odru.

Moram priznat, da iz dneva v dan bolj obožujem ljudi, ki so povod okolici za debate, pogrižene nohte in sive lase.

Spoštujem pa ljudi, ki uživajo, se veselijo, brigajo zase in ne škodijo namerno drugim.

No vglavnem. Ponoči smo se vračali domov in v lokalu, ki je na poti proti mojemu domu sem zaslišala deklico, ki se je režala kot nora. Ni bila opita, tudi, če bi bila, prava figa.

Krasno je zgledalo. Čudovito se je razlegel njen smeh.

Pomislila sem, da je to kar želim imet, obdržat iskreno veselje in smeh do nebes.

V nedeljo zvečer sem ujela film v svojem najljubšem kinu v mestu. V tistem prostoru kjer stanujeta mir in nemir hkrati, kjer so trenutki svobode...čeprav si drugače vedno ujel v norijo in bitko časa.
Tako krasna zadeva, kot je strnjena v film Spomini na ljubezen, da boli.
Tista zaljubljenost, ki jo imam vsaj sama tako zelo rada, idealiziranje povzročitelja naših metuljev v trebuhu in iluzija, ki nas prevede v prave globine naše domišljije.

Ravno sem od zobarja...sovražim vsakokratni obisk, pri sicer krasnem zobarju. Ne maram , če me kdo gleda direkt v oči, četudi mu pogled kasneje  zdrsne na sredo ustne votline.
Sama si niti ne predstavljam kako zelo grozno mora bolet karkoli drugega, ki je huje od čiščenja zobnega kamna.
Upam, da me v prihodnje vsaj kdo najame za kakšno reklamo, da moj bleščeč nasmeh povrne stroške čisto previskokega računa.

Celotno dopoldne in dan je rešil prijatelj s postreženim toplim sendvičem in noro sicer v lokalu skuhano kavo.
So majhne stvari, ki rešijo dan in ljudje, katerih cenimo prisotnost.
Vsakič, ko nam je takole peklensko vroče pa pomislimo, da bo en dva tri zapadel sneg in nas bo zeblo....takrat bom pisala o vročem kakavu, ki mi je prepovedano ga pit, o tistih pocukranih lučkah sredi mesta, držanju za roke, gledanju filmov, objemih...da nam je topleje....

                                                Uživajmo vsak dan
                                                     TaFajnaUrška