Sedim na žogi, ki je sicer premajhna za mojo zaobljeno rit, pa vseeno primernejša za hrbet. Bolje, kot sedet na stolu. Sedim vsaj vzravnano, se tolažim vsakim, ko sedem za kompjuter.
Je zdaj že lahko da rečem, da star. Za zadnjo okroglo obletnico podarjen kot čudovito darilo. Z ogromnim ekranom, tako zelo velikim, da brez očal izvrstno vidim nanj.
Včasih razmišljam o tablivi, da bi si lahko hrbet podložila z mehko blazino in udobno sedela na svoji ogromni postelji, ki je samo zame primerna ravno zato, da se ponoči 'izgubim' v njej.
Nisem še srečala, vsaj v krogu svojih znancen ne, nekoga, ki ga tu pa tam, ne bi zaneslo. Da tu pa tam ne bi kdaj za kakšen dan padel v tisto malodušje in bi ga sočasno zajela tesnoba. Zbudil se z njo še preden se odpravi po dnevnih opravkih oz še preden uspe sečt po tisti čisto pravi, najbolj opojni dišeči kavi, v priljubljeni jutranji skodelici.
Danes sem 'špricala' svoj dnevni pohod čez Petriček.
Tistih par kilometrov sem podarila Rozi in sebi ter najunemu skupnem druženju pred jutranjimi opravki. Nič naju ni motilo. Ne psi, ki so se sprehajali mimo naju, ne kolesarji za katerimi velikokrat teče Roza, ta moj kdaj čisto 'pobesneli' pes.
Danes me čaka razvajanje pri 'moji' Nives, kozmetičarki z zlatimi rokami.
STUDIO LEPOTE NIVES
Sicer nisem nikoli razumela, da stiskanje mozoljev komu prinaša zadovoljstvo a pri meni je rezultat fantastičen ob rednih obiskih v njenem stilsko dovršenem delovnem prostoru.
Popoldan sem šihtna, v kolikor bi rad kdo prišel naokoli naj bo seznanjen, da bo tudi mene ujel tam.
Večkrat pomislim na to, da smo ljudje ena srečna bitja, ker hodimo v sližbo ob kateri nam vsaj konstantno ne rata slabo, ko pomislimo nanjo oz. še bolje takrat, ko se odpravimo proti njej, proti tej naši službi.
Rada imam družbo ljudi. Poslušala sem prijazno gospodično, ki je z mano delila minute ob dopoldanskem nedeljskem kofetu.
Ima hči, ki je luštna otroška kopija njene odrasle, lepe podobe. Ta njena mala gospodična, ki šteje še manj kot deset let je bila povabljena na praznovanje sošolkinega rojstnega dne. Želela jo je razveselit z nečim posebnim, ji podarit nekaj kar ji bo veliko pomenilo. Na vprašanje zakaj si želi iz rok dat tako posebno darilo je obrazložila, da ji deklica velikokrat podari tako lep nasmeh.
Otroci vidijo. Otroci znajo opazit tako zelo velike stvari. Otroci čutijo in tako srčni ljudje ob nas dejansko obstajajo.
Ravno mi pogled uhaja na levo stran, glava se mi obrača proti odprtem oknu. Poslušam otroka, ki joče. Puža, ki očitno že hodi a jo mamica vseeno še vozi v vozičku.
Mama jo miri in jo z roko boža po glavi. Potiska ji glavo in ji šepeta naj ne joče.....ujamem stavek: 'Utihni, kaj bodo pa ljudje rekli'.
Če koga zanima se tu prične tesnoba...................
Vedno se da drugače. Zmeraj se da prijetno in vsak torek tudi vaš naj bo fajn.
TaFajnaUrška
Komentarji
Objavite komentar