Dobro jutro. Jutranja, takšno zgodnje petkovo jutro, ko še vse spi in se še niti ne prebuja. Luštno je. Hlad, pihljanje vetra, ki posledično premika veje dreves, sem in tja. Hoja po svežem, čeprav jasno vsem, v vsakem primeru malce onesnaženem celjskem luftu. Pa vendar. Lepo je. Prijetno pričet petka z glavo obrnjeno navzgor, z nogami usmerjenim proti cilju. S srcem strumno proti vikendu, najprej petku, proti prijetnem delu tedna. Čeprav
Že pred časom sem sigurno klobasala po zidu facebook profila o dnevu, ko sem vstopila v trgovino in šla proti nabavi tedenske nuje od hrane.
Pridem do sira, klobas, kjer me je čakal obraz obrnjen proti zraku. Glava zasukana vstran in kazanje hrbta, ki se ni imel niti slučajno namen obrnit proti meni.
Moj glasen dober dan gospe oblečeni v belo, s čepico na glavi, ki ji je zakrival sicer po moji presoji urejeno gmoto las, zleti mimo.
Čutim stisko, ki me odriva stran in ne vpraša zakaj stojim za oziroma pred njenim pultom.
Gospe skorajda zakričim dobro jutro, ker me prešine, da sem za dober dan vseeno bila prezgodnja.
Obrne se k meni, s težavo, z utrujenimi rokami prestavi narezane zadevšne na pult in me s srepim pogledom prebode s tistim svojim, kaj bi rada.
Moj monolog, da je lepo v njeni službi, vprašanje njej, če se počuti odlično obrodi tisti prej pogrešan nasmešek na njen obraz. 'Dober dan' mi reče.
Pa ji pravim, da opravljam podobno delo in obrazložim, da sem rada v službi srečna.
Ponudim ji roko in ji zaželim dobro kosilo, ki upam, da jo bo čakalo doma po opravljeni službi....
Začne se režat, ker je prepričana, da sem ravnokar ušla iz psihijatrije, da kvasim pozitivne zadeve na to mukotrpno nedeljo, ko mora bit ona v službi.............
Ljudje hodimo na šiht...tako ali drugače. Dnevi nam minevajo od plače do plače. Včasih solze ob prejetih in takoj predanih evrih za plačilo položnic, so malokdaj neizbežne.
Pa vendar. Dneve si naradimo sami.
Trenutke v službi preživljamo na nači, ki si ga ustvarimo iz našega srca, ne kot nam ga narekujejo nadrejeni.
To z dnarjem je relativno. Sem se ujela, da rada plačam več, če je storitev opravljena z nasmehom, če ob plačilu izdelka prejmem pogled, vzpodbudno besedo in zraven še željo za lep dan.
V naši štacuni velikokrat čvekamo. Pri nas gre vse počasi, na toplo, prijazno domače. Dodana vrednost, ki se je nekako ne branimo.
Jo velikokrat iščemo in vedno večkrat dobimo. Cenjena je prijaznost in cenjen je osebni kontakt k ljudem.
Enim je všeč....drugim manj.
Si je tako težko vzet čas poleg nas samih še za druge...jim podarit besedo ali dve...
Odločimo se zmeraj sami...kaj damo, česar ne prejmemo in kar smo voljni sprejet.
Mam občutek, da radi živimo....in radi prihajamo do ljudi, ki nam dajejo upanje, da bo dan lep in da bo takšen tudi naš jutri, pa tudi, če le z bežnim pogledo, s kratko besedo ali z nasmehom, ki da vedet, da zmoremo...tudi to.
Tokratna nagrajenka sladoledne Fb nagradne igre je Viktorija Knez. Prosim javi se v moj inbox, da se dogovoriva o prevzemu nagrade.
Pridno ste šerali zato podarim še dvakrat po lonček sladoleda (okus po izbiri)
Enega Jereneji Mastnak in drugega Mihaeli Zver.
Prosim, da se tudi vidve javita v inbox.
Hvala vsem za deljenje lajke in veselje. Ponovimo oziroma kakšna druga pozornost iz Domače štacune v prihodnosti sledi
Imet se fajn je užitek...ne znanost
Bodite tako
TaFajnaUrška
Komentarji
Objavite komentar