Letni dopust sem vzela tako dolgi, ker so vsi šli nanj. Šla sem, ker si je bilo potrebno spočit, čeprav sama nisem nikoli vedela od česa.
Kot otrok sem preživljala cela poletja na morju in ga imela vrh glave. Uživala sem doma, v sprehodih, druženjih, preživljanju časa po svoje. Služba je pomenila moje veselje, del mojega življenja v kateremu sem uživala, skoz.
Leta kasneje sem rada hodila na morje, šla na koncert, poslušala svoje priljubljene muzičarje in se z ritjo pozibavala v gužvi uživačev na muziko.
Rada sem šla sem in tja, ter se z veseljem navsezgodaj zjutraj vstala in po prebedeni noči šla v službo.
Stop.
Z leti, čeprav tam nekje po že ornk pretečenem času po tridesetih me je zgrabila želja po dopustu. Zgrabil me je 'krč', da ko me nekaj prime v križu, želodcu na nogi, kjerkoli, da se uležem.
Minil je čas, pretekla so leta, ko sem odsedela, odstala, oddelala trenutke, ko me je povozila bolezen.
Bila sem čudno pogledana, če sem kihala, jamrala. Vzgojena v 'terminatorko' ki mora povozit čas, bolezen, slabe trenutke sem letos klonila. Vse je prišlo ven. Udarili so zvini in pojavile so se vse možne bolezni, ki sem jih vsa ta leta nazaj prebedela in prehodila, da so zbledele v meni.
Kot supermenka, ki ji je več pomenilo, da je bila brez dneva bolniške sem letos padla dol in se prepustila najprej dopustu.
Kasnejši ponovni zelen listek podpisan s strani dohtarce mi je dal vedet, da je čas, da se uležem. Da zdravnici, ki je pisala nalog za sicer čisto nenevaren poseg katerega sem morala prespat, sem bluzila, da naj hitro opravijo, da grem lahko na hitro na šiht.
Bolano.
Nihče mi ni rekel, da ne bo preživel brez mene, le sama sem si očitno predstavljala, da se bo brez moje prisotnosti ustavil čas.
Letos sem pričela uživat v skokih v vodo, v ležanju in okrevanju po odpustu iz bolnišnice. Nekomu udari na psiho, meni se je pokazalo fizično. Z rota virusem, z zvitima gležnjema, s prvo narkozo doživeto pri sedemintridesetih letih....še z marsičem...
'Terminatorka' se je zlomila. Vso 'železje' se je sesulo in odprl se mi je nov svet.
Užitek je v stvareh, ki jim znaš rečt, da jih je zadosti. Skrb, kaj smo narobe naredili je odveč. Doživetja štejejo takrat, ko smo za njih sposobni. Škoda je zamujenih trenutkov zaradi trme in dokazovanju samemu sebi, da smo neuničljivi.
Če bi nadrejeni vedeli kakšna je uspešnost po dopustu, bi ga odredili večkrat, če bi se zavedali kakšen zagon dobimo po zadosti odležani bolniški, bi nam jo zdravniki predpisali večkrat.
Tak k si nardiš tak maš je povedal enkrat naš šef.
In če si dober si dober...pa na dolgi rok sigurno privlačiš same fajn lude, kot jih imam jaz.
Res lep torek čisto vsem!
TaFajna Urška
Komentarji
Objavite komentar