Junijski skok v vodo. Prvi letošnji zamah v morju. Junij 2017. Gruča prijetnih deklet. Ženska družba polna pričakovanj. Rovinj nabit s plesno energijo, mimoidoči mladi zagoreli, črni pripadniki moških teles, ki se, nekateri že prirojeno, znajo pozibavat v ritmih salse.
Del naše ekipe se je spojil z mladci in mladenkami s celega sveta na salsa festivalu. Rdeča prepoga, vsakič naš mimohod obdan z ljudmi željni plesnih ritmov.
Vsak dan naša jutranja kava. Moja kratka, da je dlje zdržala. Energije, iz te črne pijače za cel dan.
Moje sanje, želje o jutranjih zgodnjih pohodih ob morju so se razblinile že predno smo prispele do Rovinja. S trezno glavo sem sama s sabo sprejela odločitev, da bom spala, dokler me bo držalo.
Pripeljali smo se v Rovijn, do luštne, prisrčne Ville Matohanca. Na internetu predhodno je delovala vse tako veličastno, skorajda podobno prestižu. Ko smo prispele, nas je pričakal prijetna gospa, let podobnim našim mamam. Zelo prijazna gospa. Z dobrodošlico v obliki kave fenomenalnega okusa in soka iz pomaranč.
Prijeten ambient a zelo domač. Slog sob bi opisala z besedo retro. S povdarkom celotne vile na estetike predvsem kar se tiče prekrasnih rož in urejenega okoliša ter umetniških slik izobešenih po vsej 'rezidenci'.
Iz delovne Domače štacune sem prispela v dopustniško okolje gospe Silvane in njene Ville.
Super. Bila sem zadovoljna. Občutek domačnosti, prijetnih vibracij in pozitivnih utripov mojega šestega čuta, ki me ponavadi ne pusti na cedilu.
Pripeljale smo se tri. Tri bejbe željne oddiha, dopusta, plavanja, spanja, branja, nazdravljanja, čvekanja, lenarjenja.
Prvi skok v vodo in soočanje z drugo ekipo dopustnikov. Dveh frendic...s Salsa festivala.
Prvi dan smo doživele vse. Je žgalo sonce, oblaki so priplesali in začelo je z neba padat na polno. Mokre smo bile. Se zvalile na posteljo in spale in brale.
Včasih se sprašujem kako sem pred leti bila zmožna delat takšno blazno antipropagando spanju. Mogoče pa sem samo v letih, ko sem se naučila uživat tudi v tem. Met se fajn in znat tud spat.
Villa Matohanca nam je poleg udobnih ležišč, fine terase z vetričem, ki je popihal tudi, ko se ni bližala nevihta, nudila čudovit jutranji obrok.
Zajtrka ni pripravila Villa temveč gospa Matohanca. V Rovinju sem tako pila najbolj okusno in v luft držajočo dopoldansko kavo. Ne skrivam, da sem pojedla cel pehar kruha in tisto Silvanino jajčno omleto ob boku paradajzu in olivam, bom sigurno pogrešala.
Voda je bla the best...sonce brez prevelikih vzponom na nebu, čeprav me je zadnji dan uspelo ožgat.
Jutranje sprehode ob peti uri zjutraj so zamenjali malce kasnejši nekje ob normalnejši osmi uri, po prvi kavi, po prvem zajtrku v mestu, ker drugi nas je vednarle čakal v našem počitniškem domu.
Čar zajtrka je bil predvsem ta, da nam ga je gospodinja prilagajala, tako smo lahko zajtrkovali še tudi proti dvanajsti.
Če koga zanima kje smo dopustovale
Skratka...en salsla popoldanski žur..kamor smo se podale tudi neudeleženke salsa festivala, nam je skorajda odpihnila istrska burja.
Po zgrešenem obisku obalne restavracije nam je kulinarični vtis Rovinja popravila restavracija Mikula, kljub kasneje ogledani oceni na trip adviserju. Odlični lignji, testenine, juhe, solate vse b.p.
V Rovinju omenjene restavracije ni težko najti in jo absolutno priporočam. Priporočilo pa spišemo tudi sladkemu kotičku z originalnim imenom Sweet corner (upam, da sem si prav zapomnila).
Sladoled kot se šika. Z okusom po dobrinah, ki ga vsebuje.
Tortic nisem poizkusila za kar mi je žal in napako popravim prihodnjič.
Najromantičnejši trenutek, ko smo vse ob sebi pogrešale kakšno simpatijo, ta pravga deca, s katerim bi delile zaljubljene poglede nas je čakal čisto na vrhu, nad Rovinjem ob krasni cerkvi s pogledom na goro galebov, ki so preletavali nad zvonikom.
Najdražja zadeva, ki smo si jo privoščile so bili koktajli ob bližnjem lokalu, katerega je prav zaradi omenjene pijače in razgleda vredno obiskat.
Kljub vremenu, ki ni bilo podobno trenutnemu celjskemu vročinskemu celjskemu peklu..smo se imele zavidljivo fino.
Povdarek bi pa dala na plaže...ob predhodnih opozorilih prijateljice, da tam plaž razen skalovja ni, sem bila zadovoljna ob dejanskem stanju.
Za razliko lanskoletne gole Baške plaže...so nas tu pričakali borovci s fino in vsekakor bolj zdravo senco.
Rovinj bi priporočala. Ognite se ga le, če ne marate gneče. Tu dogaja na vsakem koraku.
Polno točk, kjer nastanejo garantirano najlepše fotke.....če obiščete Rovinj do pričetka jeseni, se vam splača ogledati razstavo Joan Miroja.
Fotomaterial, ki sledi je delo Ines lupše: razen selfiji so afkors moje maslo. =)
Komentarji
Objavite komentar