Včasih se zaljubim, tu pa tam kdaj tut v kak film. V glasbo, katera mi postavi tiste dlake, ki sem jih pozabila pobrit, pokonci. Brez muzike bi bil film nem in brez glasbe , bi tudi meni v kinodvorani nekaj manjkalo.
Film mi pomeni čisto nekaj drugega, kot zabijanje morebitnega prostega časa. Tisti cirka dve uri življenja sta moji od nekdaj, veliko platno mi pomeni vznemirjenje, scene na njem pa sanje, katerih se lahko s srcem dotaknem.
Uživam in to zmeraj, ko prestopim z ene na drugo nogo v dvorano. Takrat sem rada sama. Uživam, ko sem v prostoru sama.
Lani smo doživljali poletno filmsko pravljico na celjskem gradu. Veliko platno, trdi sedeži stopnic celjskega gradu, temačno in privlačno vzdušje poletnih večerov s filmsko tematiko.
Pod stolpom opevanega Friderika, ter na istem prostoru, kjer 'vrtijo' muzikalno Veroniko Deseniško.
Vse skupaj se s filmom letos ni ponovilo. Vse luštne stvari se menda kdaj tudi zaključijo.
Torek zvečer, pet bejb, center Ljubljane, vroč asfalt v prestolnici, ki je kar puhtel v nas. Reunion varjanta ekipie letošnjega dopusta v Rovinju.
Pet žensk za omizjem, ki so si ob sopari tako zelo zaželele vsaj en ornk veter, ki bi popihal in ohladil razgrete možgane.
Voda, kava, martini in maratonski čvek, ki je prihajal iz petih ženskih ust.
Ko se je nad mestom pričelo večeriti, smo riti prestavile po hribu navzgor na lepoto, ki domuje nad Ljubljano. Idilično okolje ljubljanskega gradu, domač, prijeten ambient ter mojstrovina tokratnega velikega platna Jaz, Danel Blake. Stvaritev krasnega Kena Loacha, ki me je zaslepil že z Angelskim dežjem.
Jaz, Daniel Blake...film, ki mi je zletel mimo oči in se izgubil v gneči mojih mislim, da takrat še zimskih dni.
Za ogled predlaganega filma se moja družba ni branila, čeprav sem kasneje po ogledu, dobila cmok v grlo in občutek, da se morda za vse nas le nisem odločila prav.
Nelagodno počutje, objokani obrazi in tista 'grozna' tišina, ki je nihče ni prekinil, ko smo se vračali po hribu navzdol do centra.
Jaz, Daniel Blake je krasen film. Tako zelo lep, da vmes boli. Tako zelo resničen, da bi gospoda kar sredi filma najraje stistlil k sebi, ga povabil na kosilo in mu ob kozarčku vina povedal, da obstajajo stvari in ljudje, zaradi katerih je življenje čisto zares lahko tudi zelo lepo.
Film o moči sočutja in solidarnosti. Film, ki pokaže kako lahko birokracija uniči človeka, je še kako zelo aktualen.
Film, ki dokaže, da so medsebojni odnosti tisti, ki lahko rešijo vsak dan ali pa le tega v sekundi uničijo.
Film ob katerem sem trpela tako zelo, ker me je vse skupaj spomnilo na resnične pripetljaje z Zavoda za zaposlovanje.
Enkrat sem sedela. Pred leti, že dolgo nazaj, po stečaju podjetja sem ostala brez službe, ki sem jo imela 'obljubljeno' za nedoločen čas.
Potikala sem se po zavodu in se udeleževala delavnic za katere sem gospe, ki jo je vodila razlagala pravila in vijuge, ki je boljše, da jih osvoji, da ji bo z ljudmi vse skupaj lažje steklo.
Moja svetovalka je bila zlata, takšno kot bi si lahko samo želela.
Sem pa brala knjigo in sedela na vrsto in čakala, da me pokličejo.
Iz sosednjih vrat se je drla uslužbenka na svojo stranko prijazno zdelano, ponižno gospo , na tem svetu se že kar ohoho let sprehajočo se gospo.
Gospa je s sklonjeno glavo stala pred zmajem zaposlenim na zavodu za zaposlovanje.Grozno, osupla sem...spomnim se samo, da sem se oglasla in s ciničnim glasom zajaskala na zaposleno.
Hudo mi je vsako sekundo, ko se ljudem zgodi krivica in ko golazni neprimerne sploh za izpust iz stanovanja opravljajo službe, kjer služijo ljudem in zato prejemajo vsako mesečno plačo.
A zmeraj me tolažijo, da smo si vsi različni in tudi, da je za takšne kretene potrebno imet prihranjeno lepo besedo, ker jo le ti očitno najbolj rabijo.
Film je tako zelo nazoren, tako zelo, prav zaradi glavnega igralca, topel. Krasen je. Glejte ga, da ne bom zgolj js tista trola, ki si je zaradi solz, po njem zakrivala obraz.
Lep dan vsem vam
TaFajnaUrška
Komentarji
Objavite komentar