CELJE POLETI/VSE LE NI TAKO MRTVO

Na večer, precej pozno že za pričetek sobotne zabave. Seveda za nas upokojence, kot rada rečem nam, ljudem, ki smo v tistem pravem pomenu besede, že odžurali svoje. Pravzaprav naše zabave samo malce drugače izgledajo, kot so vcasih. Ob hrani in pijači ter čveku, damo žurom dandanes poseben pomen in čisto svoj izgled. Luštno je, čisto tako kot včasih. Tokrat sva s prijateljico na nočni pohod vzeli zraven njenega lepega moža in zdaj sledi point posta in vzrok, ki me je pognal, da to napišem. Polno Celje v soboto po deveti uri zvečer. Prijeten občutek, ko je tako dosti ljudi, da se nimaš kam usest. Pri Evropi brenka in brunda Adi Smolar, pri Metropolu mladi pijačkajo ob zvokih glasbenega tria. Pri Špitalu, pri prizorišču vodnega stolpa špilajo Haven x, z lepim Patrikom Vlačicem in famoznim Rok Golobom na čelu. Pomikamo se sem in tja, se spomnimo na dobro pizzo iz meni najbližje pizzeria Špica a že od daeč zaslišimo rockerski glas Lovšina in gneča nam odnese željo po pizzi v neznano. Prijatejica piše, da pri Pišek igrajo Mejaši in da je fešta.
Pa ne samo na to soboto. Celo poletje naš Celek prav zares živi. Hvaležna sem, da nas na obhodu čez Celje ne spremljajo zgolj duhovi naših grofov, ki ponudijo družbo vsakomur, ki ostane brez nje. Friderik in Veronika sta od hudiča, vsa leta, letos se družita tudi z vsemi ostalimi. Tudi tistimi, ki so v Celje prišli po zabavo, ne zgolj zašli na sprehod po praznih mestnih ulicah.

Ker sem devetdeset procentov letošnjega poletja preživela doma, v Celju...izuzet je le čas, ki sem ga preživela na morju in tisti trenutki, ki sem si jih s kvalitetnim druženjem popestrila v prestolnici, povem, da v Celju pravzaprav letos dogaja.
Plus točke za organizatorje poletnih večerov in za risanje prijetnih zgodb poletja 2017.
Verjamem, da program ni bil za marsikoga privlačen. In verjamem, da bi vse skupaj lahko bilo še boljše, je pa za zaploskat vsem obiskovalcem, ki smo se privlekli iz brlogov in se pojavili na ulicah, kjer se je dejansko nekaj dogajalo.

Vsobotnem mimohodu s prijateljema, srečamo znance, se začvekamo in poklepetamo o sprotnih življenjskih problemih.
Zagledam znan obraz, gospodiča, ki po Celju reklamira po vsej verjetnosti svojo najavljeno predsedniško kampanijo.
Se mu nasmejim, si neobremenjeno stisneva en objem.

Na koncu pristanemo v vsem znanem Tam ko učiri, kjer nihče od stanovalcev ne bemti kako glasno razglabljamo ob prijetni, sicer iz zvočnikov slišani glasbi.
Počasi se poslavljamo od poletja, od brezskrbnih večerov, ko bo vsa tista jutranja megla pozdravila naše obraze s svojo misterioznostjo in nas povabila vsem možnih obveznostim naproti.


Komentarji