Vrh moment koncerta. Mr. Klarič in Gospod Kregar. V soju luči in dih jemajoče muzike.
Lanski sneg so kot, da bi ga napisali zame. Besedilo, ki te s puščico zabode v srce in melodija po kateri se lahko z boki prijetno pozibavaš v levo in kasneje še v desno. Brez predhodnega plesnega predznanja ustvarjaš korake in s čutenjem muzike uživaš z zaprtimi očmi v ustvarjanju svojega sveta.
S kartami za koncert smo se vsi malce medlo obnašali oziroma se nekako neslano nosili, da bi šli po njih. Zadnji trenutek jih ujeli. Zdaj hvaležna.
Sobota zvečer, napovedan koncert za na grad, v vzdušju našega grofovskega časa, so prestavili notri pod streho. Problem ni lokacija. Kdor zna ... se potrudi še bolj v ne najboljših okoliščinah.
In točno tako je bilo.
Mi2. Takih nisem poznala. Nisem imela pojma kaj lahko ven iz mene potegnejo. Klarič, majstor klaviatur, zadnja pridobitev njihovega benda. Top, tu ni besed. Bivši sosed čez cesto, ki tako ali tako ni nikoli vedel, da obstajam, jaz pa sem bila tokrat tako proklemano ponosna nanj.
Ljudje znajo pet, glasbeniki znajo igrat tako, da ljudem, dajo takšno pomembnost tudi pod odrom. Izvanzemeljski občutek.
Koncert ob katerem sem imela od prvega trenutka, do še naslednjega dne vse kocine pokonc.
Energija šteje. Tista energija na katero stavim že sama celo življenje. Nje ne moreš naredit, tu neiskrenost ne obstaja.
Takoj, ko so pričeli igrat sem želela skočit k njim na oder, brez treme, brez nekega sramu, le da bi jih objela.
Celjani so me prijetno pobožali. Ves večer je zgledalo, kot, da smo končno uspeli enkrat stopit skupaj.
Vrh.
Prav sredi koncerta so mi misli ušle k temu, kako zelo smo frajerski in se kljub vsem obtožbam kako se v Celju nič ne dogaja in ničesar ne znamo sprejet, imamo tako zelo noro fajn.
Sobotni koncert je sigurno neponovljiv, razen, če so Mi2 neki nezemljani, ki so jih iz vesolja poslali direkt na oder.
Božala me je energija in kljub akustiki je bil glasen, močan koncert.
Tako zelo so nam dali vedet, da smo pomembni. Preglasili smo zbor Prve gimnazije v Celju, ki je dal tako zelo romantičen pridih vsem dogajanju na odru.
Znanka, ki sem jo srečala takoj po koncertu jim je dala ime Perfekcionisti. Muzičarji, ki tako zelo obvladajo, da znajo ubijalsko dobro improvizirat.
Na koncu smo ploskali, kot zmešani. pričakovan prihod nazaj na oder, je podaljšal užitek sobotnega večera.
Sem po eni strani srečna, da niso na koncu po glasnem skandiranju prišli ponovno v ospredje in zapeli Črtice ter Pa si šla.
Publika bi popadala v nezavest.
Za konec še objava iz Fbja, ki sem jo napisala takoj po koncertu:
Dostkrat sem ze bla na kaksnem koncertu. Ko so spilal tuji al pa nasi. Na kaksnem dobrem... lahk pa tud na kaksnem bl svoh.
Vcerajsnji koncert pa je bil cisto nekaj posebnega. Priznam, na koncert sem sla predvsem zaradi mojega priljubljenega komada.. kaj... tudi, ce ga zaspilajo enkrat, bo mojim obcutkom zadosceno.
Na vcerajsnjem koncertu pa sem dobila presezek. Presezek dobre muzike in noro dobre energije. Celje je od navdusenja zelelo podret dvorano.. jaz pa bi najraje kar skocila na oder in jih objela.
Kocine pokonc cel cas.
Odlicna druzba pod odrom in na njem. Se bi. Kmal.
Hvala MI2
Lep teden vsem
TaFajnaUrška
Mi2 so res ponudili večino svojega repertuarja, a kar nekaj stvari je šlo narobe. Če prvo odmislimo muzičarje, ki so svoje delo opravili tako kot treba, me je malo razočaral izbor pesmi. A če dobro premislim, so Mi2 izbor priredili prvotnemu placu (Stari grad) in akustični verziji. Tu se zatakne naprej. Akustika v dvorani Golovec je katastrofalna oz. si sploh ne zasluži, da ji tja sploh dovolimo. Športna hala in akustika sta pač nekaj kar si organizator nikoli ne sme privoščiti oz. si lahko, a si s tem požene šus v koleno. Greva naprej? Okej. Postavitev odra, šankov in stoli. Nikoli, ampak res nikoli si scena ne sme dovoliti, da bend ne komunicira z vsemi poslušalci in ta oder tega ni dovoljeval. Kot je za celjsko publiko značilno, se je le ta popredalčkano posedla na stole, ki so mimogrede zgrešena investicija in pridno čakala na muzičarje. Stoli in rockeroll? A seveda, ker za vse ni bilo prostora na njih, kar je mimogrede zgrešeno saj je šlo, ponavljam za akustično verzijo, s(m)o se le ti razporedili po prostoru, ki je to dovoljeval. In seveda, če si na rock koncertu, potem je okolica šanka pravo mesto. No, tu pa se zatakne v poden. Oba šanka sta bila postavljena za zvočniki oz. ozvočenjem, ki je bilo mimogrede bolj primerno za kakšno hišno zabavo v smislu "dejmo mal zajebavat sosede" kot pa za špil slovenskega top benda. Vmes sem celo mislil, da jih zajebava "bluetut".
OdgovoriIzbrišiOkej, da ne boš rekla, da samo kurcam...dve uri rockenrolla, fina družba, dobro razpoloženje, celo mrzlo pivo in še kakšna malenkost bi se našla. A kaj, ko je do presežka še zelo daleč.
Nč hudga, vsak ma svoje mnenje. Zame je bil v prvi vrsti presežek. Energije, srčnosti in sedela sem skorajda pod Klaričevo klaviaturo in je bilo in sem občutila tako. Vem pa, da je bila akustika dobra le po sredi in ne ob straneh dvorane, vsaj tako so govorili. Sama sem se imela točno tako, kot je opisano v blogu in zame je bil presežek. Ni pa nič hudga za drugačno mnenje, več ljudi, več mnenj, na tone različnih dojemanj.
OdgovoriIzbrišiPa držim pesti, da tudi ti kmalu doživiš kakšen koncert v tem stilu, kot sem tega jaz. Res prija.