Da se ni s pesi za zajebavat sem pogruntala prvi dan, ko sem dobila prvega psa. Super pesa Nikija, ki je vseh svojih trinajst let stal kamor si ga dal, nikoli ni zalajal, če ni bilo nujno potrebno, se nas je držal kot klop in k nikomer ni nikamor in nikdar šel.
Bil je super do drugih psov, dokler ga ni raztrgal rotvajler, ki se je prosto šetal v naši blokovski okolici. Niki je seveda kljub hudim mukam preživel.
Skratka, kasneje, ko je videl kakšnega psa je znorel, dobil napad panike in skočil nanj iz ljubega miru.
Po prespanih narkozah tudi zaradi rednega odstranjevanja zobnega kamna mu je pričelo pešat srce. Odpovedovat mu je začelo kmalu in poleg tega je ne vem zaradi kakšnih strahov fasal epileptične napade.
Skratka doživel je svojih čudovitih 13 let, zadnje pol leta je bilo mukotrpno predvsem zame (vstajanje sredi noči) dajanje antibiotikov, da mu voda ni zalila srčka, motiviranje ob napadih in podobne sorte. Pes je bil ok...dokler ni začel tuli od bolečin in smo se v isti sapi poslovili. Na lep način kar se da sva si rekla adijo in zelo cenim, da sem zdržala to in vem, da bom še, ko bo to treba znova.
Vglavnem moja, naša Roza je stara devet let. Pri svojih cenjenih letih še ne bi smela met izrazitih starostnih težav. Je v top kondiciji, ne muči je nič razen mogoče kdaj znori ob kakem kolesarju, ki prehitro zapelje mimo nje. Je družaben pes, rada ma vse...navezana je name, na našo mamiko, nima pa nič proti, če jo v nuji kdaj 'podtaknem' komu drugemu, da popazi nanjo.
Top 1 je Petra, njena botrčka. Njo obožuje. Dobi napad veselja vsakič, ko omenimo, da jo Petra pride pogledat. Skratka sprejema prjatle obožuje pa tudi tiste, ki je ne marajo. Morda tiste še posebej.
Vglavnem Roza bo ostala brez zobov en dva tri. Res je nisem dajala pod narkozo in plačevala čiščenje zobnega kamna, ki bi ji ustno votlino naredilo sigurno lepšo.
Moram rečt, da smo se v familiji družno odločili, da ji prihranimo to prisilno spanje in sem podpisala navidezno pogodbo, da bo skrbela za njeno ustno higieno. A pozor, ni se obneslo. Ni se obneslo niti drgnjenje z dišečo zobno pasto z vonjem po piščancih.
Njeno stanje v gobčku je katastrofalno. Zmeraj se zahvalim bogu, da je nič ne boli.
Zadnjič pridem domov in na postelji, ki je prekrita z barvastim pregrinjalom zagledam nekaj kar ne paše gor.
Fuck, zob. Drugi po vrsti. Kočnik, ki drugače spada v Rozina 'usta'. Ni gnil je brez nekega dodatnega zobnega kamna, cel, brez korenin ipd....
Ok...celo noč ne spim a nima veze, gledam Rozo, ki na glas smrči in proti jutru in neprespani noči poštekam, da če bi umirala od bolečin verjetno tudi ona ne bi spala.
Roza je brez dveh zob je kosti, klobasice ... skratka kar ji paše. Brigete grize in jih obožuje. Mene šavsne, če sem ji v napoto tisti trenutek.
Je turbo aktiven pes, ki me spremlja na jutranjih maratonskih sprehodih...ko je še tiho, mirno in hladno, je tista, ki se pozimi skupaj z mano valja po snegu, čeprav ga niti slučajno ne mara.
Ima kondicijo in z vsakim letom je bolj hvalevredna. Časi, ko nam je 'uničila' stene s tapetami in skopala rov skozi njih, so že zdavnaj zgolj zabavne dogodivščine ob katerih se radi nasmejimo.
Vem, verjetno se bo tudi tokrat našel kdo in mi razložil, da ne delam prav. Meni pa je najbolj pomembno, da Roza živi in uživa.
Zobe bomo poštimal oz. poskrbelo bo vesolje, da bodo padli ven, če ne bodo več pasali tja not.
Roza je fajn, Roza je super, ker uživa, da bomo stopli skupaj, ko bo zagustilo, ve, da ni sama in rada nas ima...četudi za njo vsaj jaz, zmeraj vpijem škrba baba.
Hotla sm povedat, da skup s psom dobiš en kup 'problemov' ki so rešljivi tudi tako, da jih rešuješ po svoje tudi, ko vsa okolica pametuje kako s psom naredit drugače. Da srce boli velikokrat a bi bilo brez vseh teh pripetij....življenje od nekoga drugega...k mojemu spada zraven vse to.
Pozdravljava vas Roza in jaz. Želim vam en fin torek..pa četudi prevorč
TaFajnaUrška
Komentarji
Objavite komentar