FOTO: Vanjo Grobljar
...al takrat k pustim, da me čakajo.
Ravno zadnjič sem sedela na kavi. Lovila sem zadnje minute, da sem prišla do kafiča ob naši Savinji, seveda z biciklom, kakopak peš bi bila še kasneje. Ravno se osedlam na svoj rdeč ferari, ko mi zabrni moj modri lepotec.
Odprem taško, najdem tega huaweička med denarnico, papirji, vsemi mojimi beležnicami, kamor shranjujem svoje misli preden mi uidejo.
Zamudila bom največj deset minut piše. Se pripeljem v miru se usedem in si naročim kavo. Tko si mislim, hvalabogu, da nisem šla prej, tistih zdravih deset minut pred dogovorjenim časom. Pa se nisem kaj dosti sekirala, si dopovedovala v glavi, da prav, da se stvari zgodijo in uživala v razgledu, družbi same sebe in prjatla, ki me je zabaval po telefonu.
Moja družba je prikorakala ene pol urce kasneje. Z omamno bonboniero in kofetom za povrhu.
Se spomnim svoje mladosti, v bistvu še otroštva. Pri nas je bilo zamujanje greh. Hud greh, kot je bilo grdo obnašanje do starejših, vrstnikov, staršev, podoben greh nepospravljanju in neprimernemu skakanju v besedo.
Sem imela strogo vzgojo, čeprav vem, da se danes to dostikrat ne vidi.
Se spomnim, da sem zmeraj bila bogo revše, ki je čakalo zamudnike a meni je bilo zamujat prepovedano.
Ne vem, še v letih zdaj, tako pozno, nisem dojela v čem je fora zamujanja. Všeč mi je dejstvo, da prideš kasno, ne pol ure prezgodaj.
Sprostila sem se, uživala v kavi in ob klepetu, prijetno mi je bilo prejet in dat objem dobrodošlice, uživala sem še v tisti urci, ki nama je ostala, do mojega pod mus odhoda domov.
Pokazala sem spoštovanje do sebe in se ne razburjala ter do nje in je ne obremenjevala.
Bilo je luštno, čeprav bi lahko naredila sceno zaradi pol urnega čakanja.
Se mi zdi, da astronomsko načrtno zamujanje kaže nespoštovanje do sočloveka, to sem prepričana še zmeraj, čeprav tu pa tam paše pridet kam kakšno minutko kasneje, že zato, da morda kdo opazi, da se pojaviš.
Komentarji
Objavite komentar