Ampak res...v enem trenutku v življenju, sem se zavedla, da se ne znam več smejat. Se spomnim, da sva s friendom bla na eni poroki, leta nazaj. Sedela sva pr mizi in jst sem opazovala folk. Pri eni mizi sem opazila gospo, ki je sedela in se ni premaknila nikamor, ni se nasmehnila, ni premaknila glave pretirano ne v levo, ne v desno stran. Še zaplesala ni. Šit.
Opravljanje gospe pri sosednji mizi, ni bil moj namen. A takrat vem, da me je streslo. Sem objela svojega soplesalca in mu zašepetala, da takšna nikoli nočem bit.
Lej ga vraga, čez leta sem bila.
Ni sploh fore v tem, da bi šimfala gospo. Samo opazila sem njeno pojavo. Nikoli ne moremo vedet kako je hodit v čevljih nekoga drugega, zato ni pravice na tem svetu, ki bi nam dopuščala obsojanje sočloveka. Po domače: nimamo pojma kaj se z njim dogaja.
Moje hormonsko nihanje, ki ga lahko pripišem nečisto pošlihtanemu stanju moje ščitnice je bilo pred časom ubijalsko. In spomnim se, da sem se v enem trenuku zdrznila in prokužila sama sebe, da se ne smejim več.
Nič mi ni bilo smešno, nobena zadeva me ni več nasmejala, noben film ni bil humoren tako zelo, da bi iz mene izvabil smeh. Nič. Ok, da sem izbirčna pri filmih je druga zadeva, a se spomnim pred časom, pred leti, pred ful leti =) sem hodila v srednjo šolo.
Rada sem hodila na našo šolo, bli smo fajn klapa, super razred. Meli pa smo profesorja za poslovno matematiko, ki me je zabaval, da se nam je celemu clasu že prav mešalo.
Po moje je mislil, da sem prtegnjena, prbita, da sem na nekih poživilih, ki uradno niso na listi dovoljenih.
Sama sem se smejala, čeprav se nisem hotla. Res me je razveselil in spravil v smeh, zmeraj.
Zakaj sem se mu smejala še sedaj ne vem. Bil je pač, posrečen.
Lahko izpostavim dejstvo, da so mati želeli klicat v šolo....a je že zgolj bežen pogovor z mojo razredničarko zadostoval in so me pustili na miru. Kako dolgo sem se še potem smejala ne vem. Šolo sem naredila.
=)
In potem se takšen človek enkrat zave, da se ne smeji več. Bla sem pupa, ki sem se do solz znala nasmejat tudi kakšnim bednim ponavljajočim pripovedim.
Se spomnim, da sem se kot punčka naučila vic...en tak blazno dolg, ki sem ga vedno pripovedovala v nedogled, ker sem vmes sama umirala od smeha. Poznate ta občutek? Nasmejat se od srca. Res je top.
Ker zadnje čase blazno 'delam' na svoji sproščenosti, ker pri svojih letih ne želim bit zategnjena stara baba (to pretiravam- tako grozna ŠE nisem), grem kdaj tud na kakšno predstavo, ki povzroča smeh.
PANČ - PRVI VEČER- AVGUST 2017
V torek sva bile s prijateljico na Panču. Stand up festivalu, festivalu smeha-desetem že mislim, da po vrsti.
Res lušna zadeva, bila sem na preizkušnji, na koncu sem zaploskala sama sebi. Ob smehu sem se slišala, da se nekako derem zraven...vmes so mi pritekle solze, solze smeha.
Noro dober. Še znam. Zdej treniram. Gledam smešne serije, zabavne zadeve in se smejim, se družim z ljudmi, ki mi povzročajo, da sem ob njih dobre volje.
Se spomnim pred leti, ko sem delala v domu upokojencev, smo imeli tečaj smejalne joge. Na začetku mi je bilo grozno. Počutila sem se kot kreten. Kasneje je šlo. Zdej treniram doma.
Pa vi? Se dosti smejite?
Lep dan
TaFajnaUrška
Komentarji
Objavite komentar