fotka odstranjena z neta
Alergična sem na več stvari. Med drugim imam alergijo na hišni prah, kot polovica prebivalstva. Polovica sveta, Evrope, Slovenije, Celja...ne vem, niso definirali. Rekli so mi, da ima to vsak drug.
Dokazano imam še alergijo na školjke (kar naj bi bilo povezano z umazanijo). Ja, alergična sem na umazanijo. Ta me moti povsod. Tista na tleh, v omari, v hrani, pri ljudeh in predvsem tista v duši človeštva.
Gremo dalje
Ne prenesem kakava in letos novembra bo dve leti odkar ne jem čokolade. Oreščki povzročajo na meni razne izpuščaje in reakcije v obliki migren. Pravijo, da bi lahko preučevala in iskala vrste orečkov , ki me ne marajo, a se mi ne da. Lahko pa pojem na tono marmelade, ko mi pade cuker...ta mi ne škodi...sem pa zbirlova...rada mam ono v kateri se okusi sadje, kot, da bi ga jedla z drevesa.
Moja najhujša alergija pa je alergija na plastične vrečke. Ta mi udari na možgane, pričnem se trest in me dela živčno. Predvsem tiste pri sadju in zelenjavi ali one pri blagajni, ko ti jih prijazna prodajalka ponudi, pazi to, brezplačno, na koncu nakupa.
Te so moja najhujša alergija. In tisti ljudje, ki bi takih vrečk radi imeli poleg one, ki jo potrebujejo, še deset.
Ponavadi grem s teto v shopping v Trzin. Tam stanuje, izstopna ali vstopna postaja za bus al vlak Trzin Mlake. Tist Merkatori, kot mu pravim, je tam že od nekdaj. Odkar se spomnim, stoji na ovinku oziroma za njim, takoj, ko iz obvoznice zavijem v Trzin. Imam nostalgične spomine predvsem na parkirišče pred njim. Tam sem se dobila s prvim fantom, ki je prišel pome tja in me odpeljal na zmenek. Tam sem izgubila ključe in so me pri moji žlahti 'linčali' zaradi neodgovornosti. Tam je bil nek pick up plac in odlagališče, ko so me prijatelji pripeljali iz kakšnega žura iz Ljubljane.
No skratka, k teti grem večkrat in jo peljem po fasungo, kot mi rečemo. Nashoppingira vse, je pa obsedenka z vrečkami. Tistimi plastičnimi, o katerih sem govorila prej.
Ona si jih na skrivaj natrga pri zelenjavi in skrije v svojo retro modro taško. Skrije si jih pred mano, če jo dobim doma, s tistimi vrečkami, pa pravi, da jih nujno rabi.
Zdaj imam novo taktik Zmeraj, ko greva po živila, ji 'zagrozim', da bom začela vpit sredi trgovine. V kolikor bo vzela eno več, kot je za njeno sadje in kakšen paradajz nujno potrebno, bom naredila sceno. To vžge. V naši familiji ne želijo, da jim kdo dela sramoto. Takoj je mir.
No, to smo pri nas rešli z vrečkami.
V štacuni, naši ljubki Domači štacuni, kjer delam pa smo se tudi losali teh plastik fantastik navlake. Imamo krasne vrečice, rjave, ekološke, papirnate, skratka naravi 'vsaj mislila sem tako' prijazne stvarce.
Zadnjič pride ena gospa in mi naredi pridigo o številu podrtih dreves zavoljo mojo razvade, ponudbi teh rjavih, priročnih, ne šumečih predvsem pa ne plastičnih vrečk.
Skratka, z vrečkami nimam sreče.
Se nasmejim gospe, se ne vsedem za comp in ne naredim velikega risrča o podiranju dreves zavoljo teh rjavih, ekoloških vrečk.
Pa razmišljam, če pade v morje...vrečka namreč, nobenega kita, morskega volka, psa ne bo razneslo zaradi nje in sem pomirjena.
Grem domov, si naložim vrečo polno zadev za v domač hladilnik. Se sprehajam iz mesta proti stanovanju, lije, dežnik v eni roki, adidaske že ponošene na nogah in vrečka, ta, zaradi katere so podirali drevesa v drugi roki.
Lije, dežnik ne pokrije celotne obline moje pojave, vrečka se zmoči razspade in vsebina te okolju prijazne zadeve zleti po tleh.
Poštekam, da se mi očitno drevesa maščujejo. Do vseh je težko bit zmeraj dober. Ali nastrada kdo drug ali pa potegneš ta kratko kar sam.
Mejmo se radi
TaFajnaUrška
Komentarji
Objavite komentar