Med ogledom tekme oziroma še pred glavnim prenosom...v tisti uvodni špici pred vrhunski spektaklom stoletja, me je zagrabila faušija do vseh, ki so sedeli na tribuni. Potolkla sem se po glavi, želela sem si usekat z roko v steno (pravočasno sem pomislila na morebitne posledice zlomljene roke, ki bi počivala v gipsu) ob štartu tekme pa sem v besu želela po tleh zalučat telefon a sem se opomnila pred morebitnim telefonskim padcem, da moj ljubek huaweiček ne šteje več kot kakšen mesec.
V sekundi, ko so igralci prikorakali na igrišče sem se zaljubla v vse. Od prvega do zadnjega. Ljubek mlad Dončič je ogrel moje srce in na hitro sem si odahnila, da šteje ŽE osemnajst pomladi, na Dragiča še pomislit ne smem...mam na sumu, da se je moj sanjski moški v obliki terminatorja iz top filma moje mladosti naselil v njegovo telo. Krasno.
Ob začetku sem nekako realno sprejela poraz, da sem ostala doma in nisem sedela na tribuni v dvorani v Istanbulu in se morda po pomoti vrgla s tribune enemu od akterjev direkt v naročje.
Pred tvjem, ob večerih ponavadi uživam v kakih ekstra kvalitetnih sluzastih romantičnih filmih. Tokrat sem v nedeljo zvečer prejela ornk dozo kr na hard erotične drame.
Komaj sem požrla besedo in poskušala ujet pozitivno naravnanost tekme. Mami, ki je hodila iz sobe v sobo je v živčnosti, ob prvem košu nasprotnikov bentila, da to je to.
Da je konec.
Drla sem se, naj se že enkrat nauči navijat.
Zdržala sem tekmo. Celo. Vsi smo verjeli v nas, nihče ni niti pomislil, da bomo prišli domov s srebrno medaljo.
Verjet je treba in v svoji kvaliteti, prepričanosti tudi kdaj verjet vase in z roko udarit po mizi.
Kot podivjane živali so se eni proti drugim podili po igrušču. Levi proti tigrom. Leopardi prot panterjem. Ah, vrhunsko.
Največji orgazem je, da so zdržali do zadnje stotinke, najlepša poezija, da se niso prepustili malodušju slovenskega prepričanja, da je tudi krasno, če so srebrni, če vzamejo drugo mesto in si medaljo s srebrom obesijo okoli vratu.
Niso se sprijaznili s tem, da bi skozi brniška vrata stopili drugi v Evropi, samo zato, ker so bili naučeni, da so najboljši.
Zlati smo. Zlati pobje, ki so Slovenijo pobarvali v njihovo priljubljeno barvo.
Famtje so doma, Slovenija nazdravlja s penino zlate barve.
Vilfanove besede pa si odvrtimo vsako jutro znova: Imejmo se radi. Vsaj danes.
Cmok
TaFajnaUrška
Komentarji
Objavite komentar