😁😁😁😁😀
Bil je maj. Ne. Bili so dnevi pred majem. Slišali sva se , ona je ravno odhajala na dopust s svojo družinsko skupino, na dopust. Spomnim se, da je rekla, naj počakam, da začneva takoj po tem, ko se, s počitnic, vrnejo domov.
Že pred prvo uro je bil problem. Čeprav sem se fiksno odločila, da bom pela, nisem mogla odpret niti ust, ko je moja zlata prjatlca, moja zlata Sanja, profesorica solo petja, prišla naokoli.
Gradevizija, vsakoletna pevska zabava, ki jo organizirajo moji zlati frendi. Zmeraj sedim v občinstvu, letos bom na odru, si rečem vsako leto. Jutri bom stala prvič tam in upam, da tudi zapela.
Njo, mojo učiteljico solo petja, je bolela glava že pred prvo uro. Vsak si izbere komad, ki ga bo na prireditvi zapel. Moj je primeren za nekoga, ki zna pet in ne za mene, ki, da vsaj odpre usta zahteva cel projekt.
Jah....trema me bo frdirbala sem pogruntala že pred leti. Čeprav sem kar dobra, da ne klonem, ker kar si zamislim načeloma kljub zvijanju speljem vse...le spomnim se pred leti, ko sem prijateljici naredila uslugo in odvodila prireditev ob zaključku leta za otroške plesne skupine. Blo je prisrčno, ker je blo tko zanič.
Speljala sem baje korektno, a mora, ki sem jo preživljala zaradi treme, res ni bila normalna.
Tokrat sem se odločla nardit vse. Hvalabogu in ja dostkrat je dobro, da koga človek pozna. Prijateljičina sestra psihologinja me je vzela pod drobnogled. Trema je zdrava a še vedno vztrajam, da je moja bolne sorte.
Delava na tem, da izgine, ne zaradi enkratne prireditve a zaradi mojih ambicij, ki ostajajo v ozadju, ker se jih 'bojim' izpeljat.
Ne vem zakaj sem si izbrala petje...kaj pa vem, morda, ker sem tu najbolj šibka in bo izziv res ogromen.
Prvič in nikoli več.
=)
Vsakič, ko me stistne, si rečem, da sem si to nakopala sama, ker želim dokazat sebi, da sem močnejša od oslarije, ki jo kličemo trema.
Včeraj sem se odpeljala z zadnjih pevskih vaj. Zadnjič sem odložila mikrofon na stojalo in pogasnila luči v prostoru v katerem sem tega pol leta vadila.
Moja zlata prijateljica , tista, ki je imela toliko živcev in me vodila in moderirala skozi ves ta čas, da sem usta na vsaki vaji čisto zares odprla, me je objela. Ona pravi, da po soboti nadaljujeva. Tko za užitek, za moj lep glas.
=)
Grem na zmago. Grem na svojo zmago, kjer bom premagala tremo. Kjer bom močnejša od grizenja črvov v mojem želodcu. Grem na tisto noto, da bom uživala v tem kar delam. Po pravici, zmaga zame bo že, če ne padem z odra.
Dokazala sem si, da zmorem. Dokazala sem si, da lahko počnem nekaj o čemer v štartu nisem imela pojma a sem z maratonsko vadbo to dosegla. Dokazala sem si, da, če to odločim tudi izpeljem. Zdaj je edino, kar me še čaka, da se považim pred občinstvom in spravim polletno delo ven iz sebe.
V predalu imam dopis, ki ga bom plačala dan po nastopu. V predalu čaka papir na katerem piše Golden Circle Thirty Seconds To Mars, 17. april, Dunaj 2018. To bo moja nagrada. Koncert iz prve vrste mojega ljubljenega *Letota. To bo najlepša nagrada kar si jih lahko zamislim. Če me pa Jared potegne na oder...pa ne pridem nazaj domov in užgeva skupno turnejo, četudi ne tisto na odru.
:-P
V glavnem, ne bom pisala budalaščin. Zaključim in nadaljujem v torek po doživeti prireditvi. Nimam treme, prijetno pričakujem tokratno soboto. Želim si, da brez pretiranih nesoglasij v moji glavi...doživeto in vzneso doživim sobotno dejanje.
Zmagala bom....to je ipak moj style...če drugače ne, vsaj na žuru after ;)
Držte pesti, pa v soboto zvečer mislte kaj name
TaFajnaUrška
Komentarji
Objavite komentar