Prejšnji teden je bila čisto druga zgodba in drugačen vibe, kot danes. Danes je 'dan po tistem'. Nisem vedela, da lahko izpeljana zadeva prinese tako ogromno pozitivnih občutkov. Ufffff. Krasen filing, občutek, ki te v sekundi ponese s prijetno energijo med oblake.
Da povzamem: Pol leta nazaj sem vzela mikrofon v roke, se vpisala na ure solo petja. Pri prijetni deklici sem si rezervirala fotelj in se sprostila pod vplivom hipnoterapije.
Sem se odločila, da sprobam vse, da uničim svojo neprijateljico tremo, da grem na oder, odpojem in sem del showa ne zgolj kot občinstvo.
Predstava, ki povezuje evrovizijske popevke in večer zaokroži v parodijo v kateri se uživa na in pod odrom.
Postali sva prijateljici, v soboto skozi ves dan, sva se družili in se držali za roke. Pomirjena sem bila, ker ni bilo potrebno nikogar likvidirat niti ne te sovražnice treme, ki mi je v preteklosti povzročala tako hude stvari. V soboto po tolikih letih pogruntam, da mi ni želela ničesar hudega, za svoje morebitne spodrsljaje sem potrebovala nekakšen izgovor in to je očitno bila trema.
Mam občutek, da ljudje bolj štekajo dejstvo, da te trema pokoplje in se izogneš situacijam, ki bi te pahnile v druženje z njo, kot pa ljubezen, ki te prevzame, ko stopiš na oder.
Stala sem za platnom, pred mano ljudje v občinstvu, za mano moji backi, moji ljubi frendi, ki so bili postavljeni tja, da me rešijo iz zagate, če se vmes med showom zapletem z besedilom.
Platno so potegnili gor, jaz sem samozavestno stopila naprej. Treme, ki sem jo poznala vsa leta poprej ni bilo. Trema, ki mi je leta poprej ohromila noge, in mi odvzela zmožnost premikanja se ni pojavila niti za sekundo. Ni prišla pozdravit, imam občutek, da je umrla.
Stopila sem naprej vzela mikrofon v roke in spravila glas iz sebe. Ta občutek me je prevzel s tako pozitivno energijo, da sem zmogla pet dalje.
Noro, sem si rekla in uspela sfurat do konca. Nastop, ki je trajal par minutk sem dojela, kot celovečerec, ki se je odvil v moji glavi.
Vsakodnevne vaje, da dokažem sebi, da zmorem. Rokovanje z mikrofonom in kreganje z gravitacijo, da mi ga prehitro ne spusti na tla....odpiranje ust sem in tja, ter sedenje na tisti zofi v kleti prijetnega stolpiča, ki me je popeljal v zavedanje, da zmorem svojih pet minut zase izkoristit v svoj prid.
Ko minuta samote pomeni, da vštekaš v vtičnico polnilec in si napolniš baterije za cel dan in da to zmoreš počet vsak dan...ne zgolj tu in tam.
V glavi so se mi odvili vsi moji strahovi, ki so me leta in leta hromili.
Prav štejem si v čast, da tle obstajajo ljudje, ki si želijo to slišat. Prav odmislila sem trenutek razglabljanja o tem ali zgolj iz firbca ali morda zaradi tega, da bi počakali na kakšen kiks in se iz njega ponorčevali.
Vseeno mi je, jaz sem oddelala svoje in odfurala zadevo fucking dobro.
Ne želim si slišat še enkrat ali pa si želim. Moj point ni bil v zadetih tonih ali morda v zgrešenih melodijah.
Moje bistvo je bil užitek. Sproščeno odpeljan trenutek, ki je bil sad dela in ki ga ni pokopala trema.
Pol leta nazaj mi je skozi možgane poletela misel, da je zabava v tem svetu postranskega pomena. Da ljudje čakamo, kdo bo kje, kdaj, kaj 'posral' in ga bomo linčali.
Obstajajo pa ljudje, ki to znajo in ti ljudje so moji frendi, ki so me za zmeraj vzeli medse.
Zdaj grem naprej, dobila sem tisto dozo zgoraj omenjenih polnih baterij, ki se ne bodo spraznile tako zelo malo.
Ko me bo kdaj odneslo v tisto malodušje pred novim dnem.....se bom 'vrnila' za tistih pet minut na svoj oder in uživala ....
Ste že kdaj pomislili kako zelo pomembno je, da ljudje živimo svoje sanje?
Vrednost si ljudje postavimo sami, škoda, res škoda, ker prevelikokrat pozabimo na to.
Naša Mojca, zmagovalka letošnje Gradevizije, s pokalom z zlato Jedlo.
Da povzamem: Pol leta nazaj sem vzela mikrofon v roke, se vpisala na ure solo petja. Pri prijetni deklici sem si rezervirala fotelj in se sprostila pod vplivom hipnoterapije.
Sem se odločila, da sprobam vse, da uničim svojo neprijateljico tremo, da grem na oder, odpojem in sem del showa ne zgolj kot občinstvo.
Predstava, ki povezuje evrovizijske popevke in večer zaokroži v parodijo v kateri se uživa na in pod odrom.
Postali sva prijateljici, v soboto skozi ves dan, sva se družili in se držali za roke. Pomirjena sem bila, ker ni bilo potrebno nikogar likvidirat niti ne te sovražnice treme, ki mi je v preteklosti povzročala tako hude stvari. V soboto po tolikih letih pogruntam, da mi ni želela ničesar hudega, za svoje morebitne spodrsljaje sem potrebovala nekakšen izgovor in to je očitno bila trema.
Mam občutek, da ljudje bolj štekajo dejstvo, da te trema pokoplje in se izogneš situacijam, ki bi te pahnile v druženje z njo, kot pa ljubezen, ki te prevzame, ko stopiš na oder.
Stala sem za platnom, pred mano ljudje v občinstvu, za mano moji backi, moji ljubi frendi, ki so bili postavljeni tja, da me rešijo iz zagate, če se vmes med showom zapletem z besedilom.
Platno so potegnili gor, jaz sem samozavestno stopila naprej. Treme, ki sem jo poznala vsa leta poprej ni bilo. Trema, ki mi je leta poprej ohromila noge, in mi odvzela zmožnost premikanja se ni pojavila niti za sekundo. Ni prišla pozdravit, imam občutek, da je umrla.
Stopila sem naprej vzela mikrofon v roke in spravila glas iz sebe. Ta občutek me je prevzel s tako pozitivno energijo, da sem zmogla pet dalje.
Noro, sem si rekla in uspela sfurat do konca. Nastop, ki je trajal par minutk sem dojela, kot celovečerec, ki se je odvil v moji glavi.
Vsakodnevne vaje, da dokažem sebi, da zmorem. Rokovanje z mikrofonom in kreganje z gravitacijo, da mi ga prehitro ne spusti na tla....odpiranje ust sem in tja, ter sedenje na tisti zofi v kleti prijetnega stolpiča, ki me je popeljal v zavedanje, da zmorem svojih pet minut zase izkoristit v svoj prid.
Ko minuta samote pomeni, da vštekaš v vtičnico polnilec in si napolniš baterije za cel dan in da to zmoreš počet vsak dan...ne zgolj tu in tam.
V glavi so se mi odvili vsi moji strahovi, ki so me leta in leta hromili.
Prav štejem si v čast, da tle obstajajo ljudje, ki si želijo to slišat. Prav odmislila sem trenutek razglabljanja o tem ali zgolj iz firbca ali morda zaradi tega, da bi počakali na kakšen kiks in se iz njega ponorčevali.
Vseeno mi je, jaz sem oddelala svoje in odfurala zadevo fucking dobro.
Ne želim si slišat še enkrat ali pa si želim. Moj point ni bil v zadetih tonih ali morda v zgrešenih melodijah.
Moje bistvo je bil užitek. Sproščeno odpeljan trenutek, ki je bil sad dela in ki ga ni pokopala trema.
Pol leta nazaj mi je skozi možgane poletela misel, da je zabava v tem svetu postranskega pomena. Da ljudje čakamo, kdo bo kje, kdaj, kaj 'posral' in ga bomo linčali.
Obstajajo pa ljudje, ki to znajo in ti ljudje so moji frendi, ki so me za zmeraj vzeli medse.
Zdaj grem naprej, dobila sem tisto dozo zgoraj omenjenih polnih baterij, ki se ne bodo spraznile tako zelo malo.
Ko me bo kdaj odneslo v tisto malodušje pred novim dnem.....se bom 'vrnila' za tistih pet minut na svoj oder in uživala ....
Ste že kdaj pomislili kako zelo pomembno je, da ljudje živimo svoje sanje?
Vrednost si ljudje postavimo sami, škoda, res škoda, ker prevelikokrat pozabimo na to.
😙 Bravo!
OdgovoriIzbriši