Včeraj sem gledala intervju Milekove, z našo Greto Garbo smučanja, Tino Maze. Nasmejalo se mi je, ob njenem pripovedovanju, kako je imela željo pisat diplomsko nalogo na roke, na papir. Ob teh besedah, sem se spomnila na dejstvo, kako ima napisana beseda z roko na papir, čar, tudi zame. Vonj papirja, oblike črk spisanih na papir, ki dajejo karakter zgodbi, črk zlitih na bele, prej, še čisto nepopisane liste.
Naokoli ves čas skačem z beležkami vseh vrst. Kljub temu, da nisem rojena tako izven dobe računalništva, je vseeno naprej papir in kasneje vse ostalo.
Zmeraj me kdo opomni zakaj dogodkov ne beležim v digitronski koledar.
Moj svinčnik vse lepše zapiše, si mislim.
Se spomnim časov, ko sem čakala poštarja za zaprtimi vrati, da bo pozvonil in prinesel zgodbe.
Čare, ki jih je vzbudilo dejstvo, kar se bo skrivalo za prilepljeno kiverto, ko bo poštar pozvonil n vratih.
Kolikokrat sem z vznemirjenjem trgala modra, bela, kdaj z nalepkami okrancljana pisma. Ta občutek me vrne v preteklost.
Kdaj bo v njih prišlo povabilo na obisk, ne tako pogosto videnih ljudi.
Občutek, ko sem na pošto nesla kuverto z odgovorom in pričakovanje na novo spisanega pisma s prijateljeve strani.
Se spomnim še časov, ko smo viseli na teletekstu in iskali naslove dopisovalcev. Tisti čas, ko nekdo ni pravočasno odposlal pošiljke je bil neprecenljiv. Jutranja vznemirjenja ob pričakovanju poštarja.
Zgodnja srednješolska leta sem preživela pri pouku popoldan, tako so bila takrat jutra moja in so še sedaj.
Nikoli nisem imela neke smole z dopisovalci. Z nekimi strašnimi na naivna dekleta prežečimi tujci, ki bi iz zapora prežali name.
Simpatikus Italijan me je enkrat celo obiskal. Obiska mu nisem vrnila in pisma so prenehala prihajat.
Danes sem dobila eno tako kuverto. Z na roke napisanim naslovom, ki ze v oblikovanih črkah razkriva kdo se skriva za pisavo.
Še kdo pogreša te čase z na roko napisanih besed?
Moja teta se zmeraj spomni. Vedno, ko se približuje kak praznik, najdemo v poštnem predalu njeno pismo. Ona ob osebnem prazniku zmeraj notri priloži denar. Si predstavljate mojo srečo?
=)
Všeč mi je, ko po obliki črk prepoznam naslovnika. Ko po pisavi spoznam človeka, ki mi je pismo namenil.
Predstavljam si ga sedečega za mizo, pri oblikovanju pošiljke.
Kako pa je pri vas?
Še komu pišete pisma napisana na roke?
Komentarji
Objavite komentar