SAVINJA vs TEMZA

Ležala sem v postelji, vsake toliko sem preverila na mobilniku, koliko je ura. Nazadnje je bila pol dve ponoči. Ob dveh bo zvonila budilka, morala se bom vstat in it svojo pot domov, sama.

Pozvonilo je, dvignila sem se in se odkrila s kovtrom. Moji cimri, ki je ležala poleg mene, sem voščila dobro jutro. Po hitrem postopku sem odšla v spodnji štuk, do kopalnice, te prijazne stavbe, v kateri naju je teden dni prijazno gostil gospod Cikanek.

Bla je ura nekaj do treh zjutraj, na rame sem dvignila nahrbtnik, sem za, bolje kot kovček, sem pomislila tudi v tistem trenutku.

Odklenila sem vrata, pustila ključ na dogovorjenem mestu in odšla v noč, proti svetlobi, ki je kmalu začela nakazovati nov dan.

Cimra iz stanovanja,  s katero sva pripotovali skupaj v London, je potovala dalje v Barcelono, meni se je iztekel dopust in odleteli sva vsaka po svoje.

Spala, celo noč, nisem. Bil je moj prvi izlet domov, na katerega sem šla sama. Sicer mala malca....če ne bi blo treba lovit minut...za let...pred katerim so se vrata na letališču zaprla....že pred sedmo uro.

V glavnem, s podzemno ne bo šlo, sva ugotovili že na poti, ko sva pripotovali na Otok. Jo zaprejo in takrat, ja takrat, še vse spi.
Vsaj vedela sem, na kater bus moram, kje stoji in kaj piše na njem. Že prejšnji večer sva s kolegico ujeli info, da zaradi uhajanja plina nekaj ne dela in obvozi, so tako prišli v poštev tudi za moj bus.

Torej,  sem se nekaj do treh sprehajala po avtobusni postaji, kjer žive duše ni bilo...zraven mene je stal napis, kjer je pisalo obvoz in sem krenala v smer, ki mi jo je prejšnji večer nakazala prijateljica.
Ne duha ne sluha o drugi postaji, ne šuma o kakšnih korakih, ki bi nakazovali pojavo ljudi.

Pot je bila načrtovana premišljeno, z ne pretirano viška minut...kaj šele ur.

Se ozrem nazaj in zagledam nekoga na postaji, na kateri to noč, naj ne bi stal bus. Zalaufam in vprašam gospoda kaj čaka, pravi, da bus z mojo številko, spregledal je obvoz in zdaj že skupaj letiva na pravo postajo. Za las ujameva prevozno sredstvo, ki me bo pripeljalo na želen Liverpool street. Gospodu se zahvalim za nočni tek po ulicah Londona in zaprem oči.

Zbudim se na svoji postaji, kjer me drug moški povabi na bus, ki pelje proti mojem letališču, češ, da vlak preveč stane. Karto za vlak že imam v žepu, zato se ne oziram na njegove besede.

Stojim pred železniško postajo, kjer čez deset minut odpelje vlak proti letališču. Hecno se mi zdi, ker je vse mirno, vse čisto tiho. Nikjer nikogar, čeprav moj list v rokah narekuje, da prvi vlak odpelje čez deset minut.

Srečam gospoda, simpatičnega Albanca, ki me pomiri z informacijo, da ima letalo ob približno enaki uri, kot jaz in čakava skupaj.
Težim mu verjetno vrh glave, a mene ne gane. Rabim podporo, ki me bo prepričala, da moj vlak odpelje pravi čas, da še ujamem avion za Slovenijo.

Najprej sva sama, čudno. Sicer sredi noči ob pol štirih zjutraj, zame prazna ulica ne pomeni ničesar nenavadnega. Ob mojem razmišljanju začnejo prihajat ljudje...kar naenkrat nas je velika gruča znerviranih turistov, ki nelagodno pogledujemo eden po drugem.
Iščemo človeka, ki nam bo postregel z informacijo zakaj se vrata železniške postaje ne odpro že več kot eno uro po tem, ko bi moral odpeljat moj vlak.
V tistem pride gospod, odpre vrata in mi se usujemo na železniško postajo.

Čez pol ure odpelje. Računam v glavi, če bom ujela letalo. V kolikor bo šlo vse tekoče....bom speljala in si zaploskam. V tistem trenutku se treščim po riti. Ne, zaploskaš si, ko si na cilju.


Se vsedem na vlak. Prijeten občutek olajšanja. Zaspim. Vlak me flikne dol na letališču. Grem po tekočih stopnicah v prvo nadstropje in se sčekiram. Tam naokoli preobrnejo moj nahrbtnik, mi povedo naj se slečem in tam brez škornjev na nogah, v samih zoknih čakam na pregled. Med čakanjem, gospod iz letališča pregleduje mojo kozmetiko...vse tako traja. Rečem mu naj flikne vse skupaj stran, da bom že nabavila novo. Reče mi, to je Mac, ni šans, da gre v smeti. Še zmeraj ga gledam in buljim vanj na pol slečena. Vprašam ga, na kaj čakam, pa mi pove, da na kontrolo in mi s prstom pokaže na žensko, ki kontrolira nas potnice.

Se mu nasmejim in pokažem na kontrolorja, simpatičnega, temnopoltega, visokega deca. Kaj pa je z njim. Pa mi pove, da jih lahko spravim v tožbo, če bi me prešlatal moški.
Mu razložim, da je to diskriminacija in če me mora že kdo šlatat je bolje, da me vsaj nekdo, ki mi je všeč.

V tistem trenutku pomislim na vsa nelagodja z mojo angleščino, vsa ta leta. Se nasmehnem in si v mislih zaploskam sami sebi.
Moja borba z izgubo treme je izpuhtela tudi tu.
Moj trud same s sabo letošnje leto je končno obrodil toliko sadov. Zdaj vem, da sem zmagala.

Me pregleda tista ženska, mi reče, da je vse ok in me spusti skozi. Laufam naprej na letališče in mižim, ko letim mimo vseh fensi trgovin. Govorim si, da nimam časa in bežim skozi.

Pridem do prostora kjer je razpored za odhod letal. Gledam katera vrata spadajo k meni,  a ne vidim. Očala, ki so spakirana v mojem nahrbtniku, so trenutno nemogoča misija, da se jih najde.
Ruknem enega gospoda poleg mene in ga poprosim, če mi pogleda kam moram.
Pokaže mi s prstom in jaz odletim tja.

Sem na letalu, zaspim in se v mislih že sprehajam ob moji Savinji, kjer sem najbolj srečna.