Nisem neka potovalka, nisem neke sorte, ki bi iskala nove avanture po svetu. Jaz najdem razburljivost za sosednjim blokom, včasih celo za domačimi vrati.
Se spomnim miljauntaužnt let nazaj. Leta pred letnico 2000, sem gledala Science fiction film, ki me je popeljal po letu 2000 naprej.
Blazno smešno ali pa srhljivo do amena, dandanes. Če pomislim, smo že z eno nogo skorajda v 2020.
No, v glavnem. V srednji šoli sem bla 'blazno pomembna', ker sem del počitnic zmeraj preživela na angleškem primorju (upam, da se vsaj približno tako reče) in vmes zmeraj skočila še v shopping v London.
Tako zelo, kot sem bila razočarana, da sem 'morala' pridet po zadnjem tripu po angleškem primorju pridet domov, nisem šla nazaj nikoli več. Do danes. Po več kot petnajstih letih sem poletela v objem Picadilly Circusa in namesto, da sem kot zmešana iskala njegovo hišo in pred njo bivakirala dokler me stran ne bi nagnali varnostniki, sem se vsedla na tla, pomolila roke na njegov obraz, ki je zrl iz množice papirjev, okvirjev, medvedkov, slik vseh velikosti. Obiskala sem ga drugače, kot sem pred leti upala, a sem ga.
Letos spomladi....
The best je blo...po vprašanju prijateljice kam bi šla (ona namreč za razliko od mene, potuje non stop) in sem izstrelila...v London.
In sva šli. Top zadeva, že korak narejen iz sestopa z aviona mi je povedal, da sem na pravih tleh. Brez frendice bi se izgubila na vsakih nekaj metrov, čeprav sem že proti koncu izleta malo pršla k sebi.
Vsakega, ki me je vprašal kako sem sem ogovarjala dalje....pozabila sem, da je moja angleščina čist v k***u in se še smejala po angleško.
Moja prijaznost je pasala tja...tudi na najbolj neumno vprašanje so mi odgovarjali s toplimi besedami.
V prihodu v gledališče me je prijazna gospa ogovorila. Beseda, dve in že sem bila noter. To je normalno boste rekli.
V prihodu v Ljubljano sem se v Mercator centru Šiška usedla in si naročila kavo. Odgovor: bom prnesu ja....mi je dal idejo za zgornji naslov in udejanjenje še tako neuresničljivih želja.
Najina Londonska anekdota. Greva v Lyrica theatre na musical Thriller. Vzameva karte na balkonu, se podava strumno v višave.
Danes se smejim, ker ima prijateljica strah pred višino, jaz pa ga do zdaj nisem nikoli imela.
Do začetka predstave sem razmišljala al bom med showom padla dol....al se mi sam dozdeva, da bi poletela na oder.
Simpatično doživetje, ki je vrhunsko predstavo začinilo z vmesnimi klipi z bitjem (kar pospešenim) mojega srca.
Vmes nisem bila tako zelo prepričana, da sem pozabila na to, da sedim tik po stropom, bilo pa je luštno zaradi vrhunskega nastopa....ker sem bila zadosti daleč stran sem bila prepričana, da na odru vidim plesat samega Jackota.
Res je vse za nekaj dobro....tudi to, da sem ugibala, če sem tako zelo visoko, da sem ga uspela pozdravit celo v nebesih.
Takšen ali drugačen dopust je prijetno doživet. Pri svojih letih sem ugotovila, da je odhod na počitnice nujno potreben že zato, da je luštno kasneje funkcionirat doma.
Prijetno naj bo, čez vikend...ko naberem na kup vse vtise mojega izleta v London. Se beremo prihodnji teden. Torek bo kmalu.
TaFajnaUrška
Komentarji
Objavite komentar