Ste že kdaj pisali o prijateljih. O tistih ljudeh, ki so vam res najbliže. Srcu, roki, ki vas stisne v dlan, ko vam je hudo, rami, na katero se naslonite, ko pride čas za to.
Skratka, najlepše in hkrati najtežje je pisati o njih. O ljudeh, ki nam stojijo ob strani in barvajo sive dneve s čopičem z odtenki, ki pašejo nam.
Pa gremo:
Nina Pečenko. Gospodična, gospa, deklica, mamica, partnerka, hči, sestra in zlata frendica, ki sem jo spoznala, zdaj že res leta nazaj.
Najin odnos ni tipičen v smislu, da bi, ob vročih čokoladah in penicah v retro šalčkah, skupaj viseli vse dni.
Sva ena za drugo tu, ko se rabiva in tudi, kar tako.
Pred leti je začela. Niti ne vem točno kako. Spomnim se, da smo v Localu v katerega smo zahajale, takrat še na čisto pravi žur, s prijateljico prejele darilo. Prstane, verižice in podobne krasne naglavne, naprstne zadeve.
😀
Prijetno je dobit darilo, prijetno se je okrancljat in še prijetneje je, če veš, da je to nastalo izpod rok nekoga, ki ga imaš rad.
Pa se je začelo. Toliko let po tistem, ko je naša Nina v najstniških letih prvič sešila poletno frfotajočo oblekco.
Se spomnim, da sem pred časom oddala naročilo. Torbico po meri. Takšno lepo. Ne premajhno in ne preveliko. S krasnim blagom, usnjem v barvi zlata in črnega premoga. Čudovito je izgledalo že preden je bila taška narejena.
Odtisi tačk mojih pasjih prijateljev, so naredili mojo tašno še bolj osebno.
Nimam niti pojma kdaj se je to sprevrglo v pravo modno industrijo. Moja omara je zdaj nabita s torbami za čez ramo, pisemska edicija, takšna bolj elegantna varianta za v gledališče za v oz pod roko,
in rukzak..no ta je moja zadnja pridobitev, Ninina stvaritev, ki sem jo prejela v dnar. Cenim in sem vesela.
Pravi Nina, da se je našla tu. Med torbicami in nahrbtniki je njen ustvarjalni svet.
Unicorn art&design je njen dojenček, njeno dete, ki raste in raste. Tako je že zrastel, da je prerasel delovno površino domačega stanovanja. Počasi nastaja in se rojeva prostor, kjer bo v miru ustvarjala.
Ob naporni službi, ki jo opravlja vsak dan...če dobro pomislim skorajda bolj vsako noč, išče ustvarjalne ideje. Medtem, ko srčno skrbi za ljudi, ki ne morejo samostojno poskrbeti sami zase v glavi kuje ideje.Namesto, da bi po nočni zjutraj zaspala, se usede za šivalni stroj.
Je mati ravno tako ustvarjalni deklici. Nimam pojma kdaj najde čas in voljo, da se ne zvrne v posteljo.
Decembra jo obiščem na stojnici...takrat še kaj več pove sama. Lahko se tudi vi oglasite do nje s kakšnim čajem al vročo brezkofeinsko kavo v roki...takšno namreč pije. Pravi, da je popestritev božično novoletnega sejma s svojo pojavnostjo in z izdelki izpod njenega šivalnega stroja, letošnji zaključni projekt. Hkrati pa bo s tako lepim zaključkom ustvarjalnega leta...lepše zakorakala v osemnajstko.
Rada imam lepe ljudi. To so moji ljudje. To so ljudje, ki življenje živijo in štejem si v čast, da so se odločili družno preživet te življenjske trenutke z mano.
Bodite fino, zavijte se v šale in si nataknite na roke tople, pisane rokavice.
Se beremo spet v petek.
TaFajnaUrška
Komentarji
Objavite komentar