ADVENT PRIŽIGA SVEČKE TUDI V POČUTJU..NE ZGOLJ NA VENČKU IN NA CESTAH

                                                   
Zmeraj sem imela neznansko željo sedet Božičku na kolenih....pa me je zdaj očitno že minilo, sem se pa z največjim veseljem stisnila k njemu. Bil je res prijazen, topel in čisto domač.

Nemogoče je bit vsak dan dobre volje. Lahko pa si na nek način pozitiven in kljub problemom, dnevnim žalostnim novicam, svetlo zreš v prihodnost. Velikokrat me zdrami, ko vidim, da stopajo ljudje v štacuno in ob mojem odgovoru, odlično, na njihovo vprašanje o mojem počutju, se bodisi nasmejejo, mi namenijo posmehljiv pogled ali pa so enostavno tako še oni, ker vidijo, da se da.
Zmeraj sem odlično. Tudi takrat sem odlično, ko sem slabe volje, ko sem na tleh, ko vpijem, ko se derem, ko sem strta, razočarana, ranjena ali kakorkoli.  Sem strastna, čustvena in radi živim, čeprav je včasih jebeno težko. Je pa tudi res, da si izberemo pot z nasmehom ali brez njega čisto sami.
Najbolj fino je, ko vidim zadovoljne ljudi, ki bi pričakoval, da bodo jamrajoče preživljali današnji, jutrišnji dan in še dan potem.
Me pa fascinirajo ljudje, ki iščejo probleme, da so srečni. Je pa zanimivo tudi, da obstajajo takšni, ki te želijo prepričat, da nisi vredu. Da je tisti film, ki si ga pogledal zanič, da je predstava na premalo intelektualni ravni, da bi ti bila všeč,  da delaš preveč napak za tisto pot do sreče.
Vsak stvari in ljudi vidi drugače.

                       Midve z Alenko na busu, s katerim nas je v praznični zagreb spremljal dosleden     vodič Primož (doslednost mu je šteta v plus, seveda)


Advent v Zagrebu me je navdušil še preden sem šla tja. Moji upokojenski izleti, kot jima sama pravim, so stalnica vsakega decembra. Največkrat Dunaj, v katerega sem zacopana v vseh obdobjih leta. Salzburg me fascinira takrat, ko je zasnežen in svinjsko mrzel ali takrat, ko ni prevroče in je hoja po bližnjih destinacijah paša za oči in občutja.
Dost mam te Avstrije morda celo Budimpešte nam priljubljene Madžarske prestolnice. Letos sem šibnila v tem času zgolj v Zagreb in našo zlato Ljubljano, to sem se odločila že lani in letos storila.
Zagreb je kul. Zaljubljena sem v njegove muzeje in gledališče. Pa vseeno se mi zdi, da se po njegovih ulicah najraje sprehajam spomladi.
Krasno drsališče zraven zagrebškega kolodvora, prijetno okrašene ulice a vse razpršeno naokoli. Mene je fascinirala karizma trga bana Josipa Jelačiča. Kot vsakič, ko sem tam grem rada v Muller, v H&M in v meni tako ljub kozmetični imperij Mac.
=)))))) Simpatično...a doma..po trgovinah ne maram hodit naokoli.
Letos sva si z Alenko privoščili kulinarična ulična doživetja. Bolj kot osvetljenost trgov me je prevzel moj poln želodec.
Mnjama. Šrilanska pojedina, ki je bila najprej mišljena za nekaj za po usput, na koncu se je izkazal kot ubijalsko dober in ogromen obrok. Mnnnn. Božansko dobro.
Sem z vilico segla v posodico namenjeno moji prjatlci, ki si je umislila kar ornk začinjeno varjanto. Po mojem začetnem stojičnem NE..sem si premislila in segla po nepikantni porciji namenjeni meni.
V bistvu niti ne vem, če sem tako za anti pikant hrano a enostavno moj želodec kaj drugega od meni ljubega kajenskega popra žal ne prenese.

                                                        Mojster nama pripravlja kotthu.

Šla sem na wc , ene parkrat smo lovile javne wcje po kar prilično mrzlem Zagrebu. Nisem ujela imena lokala v katerem smo se ujele s prijateljičino frendico iz Zagreba. Prijeten lokal, v katerem je v notranjosti seveda dovoljeno kadit. Nobl, vsekakor sem se počutila kot prava gospa.
Medtem, ko sem si na urejen wcju umivala roke sem v ogledalu ujela odsev, ki me je ne ravno prijazno opozoril naj kulinarične posebnosti vsaj za danes vendarle opustim, potegnila sem si majico dol, čez trebuh, ki je kazal k temu, da sem zaužila preveč in že je bilo bolje.
Vsake toliko sem pogledovala na telefon, ki je kmalu oznanil mojo začrtano dnevno dozo opravljenih korakov. Bravo jst.    

 

                                        Rekli so, da je dobitna kombinacija. Nisva poizkusili.

Da se vrnem k lučkam. Prijetno, stilsko, minimalistično. Gužva, jasno, saj je Zagreb prestolnica. Meni ljubša Ljubljana, morda zgolj, ker je naša in meni tako ljubo tudi krasno okrašeno Celje, kateremu manjkajo do popolnosti seveda ljudje.
Pa ja..naslednje leto spet pičim na Dunaj. Božič je kičast praznik in v decembru ljubim kič z dunajskih ulic.
Zagreb obiščem kmalu, zavijem na razstavo o Nikoli Tesli. Enkrat do marca, se pravi kaj kmalu. Z Dunajem se podružim aprila, kjer imam zmenek z Letotom...s prvo ljubeznijo s televizijskih zaslonov.
Skoraj bi pozabila....ste že jedli GermKnodl sestavljen z več plasti amreiških palačink, oblit z vanilijo, višnjami in po vrhu posut z makom. Raje sem zagrizla v cukra polno energijsko bombo in se vsaj tisti dan, nisem več pogledala v ogledalo.
                                                      

                                                     Moj izraz ob pogledu na Germknodl.


                                                                     Bodite fajn