No takle.....
Prlaufala sem v Metropol, zadnjo minuto, kot ponavadi. Nabavim karto, grem ven še hitro na en čikec in srknem čajek iz moje "to go" krasne, nove šalce. Pravljica.
No, ko sem pridirkala v prostor, kjer prodajajo karte, najprej mimo nihajnih vrat in se vstavila pred šaltrom, kjer kraljuje vedno prijazni Marko, ki prodaja kino karte.
Me zaustavi lepo uštimana gospa, na videz poznana. Čisto frapirana me prime za rokav in povpraša naslednje: "Urška, a vi pa kar sama v kino", tako sem bila pretresena in presenečena ob vprašanju, da sem v glavi sestavljala izgovore zakaj sem sama. Zadnjo stotinko sekunde, sem se spomnila in ji odgovorila: "Seveda, sem samostojna punca in v kino hodim tudi sama". Fuck, čist me je sesul....sem se usedla na moj prostor pod stropom celjskega najprijetnejšega kina.
Takoj sem pozabila...ob dobrih filmih spustim vse stran od sebe. Na poti domov pa sem razmišljala.
Učijo nas, vse knjige o pozitivnem razmišljanju govorijo o tem, kako je treba znat bit sam, kako se je potrebno znat najprej podružit sam s sabo, kasneje šele, lahko svojo družbo uspešno ponudiš okolici.
Nikoli pravzaprav nisem razmišljala o tem, da zgleda čudno, da kam grem sama. Verjetno ne zato, ker večina okoli mene počne enako. Greš s kom, kdaj pa greš kam sam.
Zakaj za vraga bi za kino, gledališče .. rabila nekoga za zraven. Se strinjam...skupni interesi nas družijo in če imaš takega človeka ob sebi top in greš z njim a kdaj se komu kam ne da it ali velikokrat v mojem primeru...rada enostavno pač grem kdaj kam sama.
Se spomnim pred leti...res že dolgo nazaj...ne vem, po moje kakšnih dvajset let, sem vlekla nekoga zraven na fajn koncert, plačala karto, moledovala, da je šel z mano, na koncu sem se ukvarjala z njim, ker mu je bilo dejansko zanič, js sm trpela, ker bi z drugimi ljudmi po dogodku še ostala a moja družba je želela domov, ker sem to družbo dobesedno prisilila, da gre z mano, je nisem mogla same pustit domov.
Skratka čista jeba. Brezveze je tko, sem se takrat odločla in od takrat kamot grem raj kam sama in si za tist dnar raj prvošm v miru še kak dodatn koncert, kot, da bi prenašala slabo voljo, ki bi bla plačana z mojim denarjem.
Zdej pa prosm brez vseh nagnjen k temu, da mi najdete koga za zraven....ne rabim društva osamljenih...obstajamo tudi takšni, ki smo radi kdaj sami in v družbi, ki si jo izberemo, ko nam paše, sami.
=)
Haha Urška, super blog post! Se čisto strinjam s tabo :D Najhujše je, ko te prijatelji, ki imajo fanta/punco pogledajo s tistim 'pity lookom' in ti rečejo - pa sej boš našla koga. Akhem, kaj pa če bi rekli - lej kok se maš fajn sama, kok lah uživaš, kok se ne sekiraš pa overthinkaš tistih trapatih smsjev pa fb sporočil? Mja, nekateri res mislijo, da če si sam, te je sam pol.
OdgovoriIzbriši